Košir: Ne morem reči, da gre samo za moje osebno razočaranje nad konkretnimi posamezniki, ampak zdi se mi, da je ta kapitalistični čas tako zmanjšal socialno senzibilnost, da se novinarstva ne razume več kot javno dobro. Sem pač človek tiste šole, klasične šole novinarstva, ki naj bi kritično informiralo, vzgajalo in izobraževalo državljanke in državljane. Sem za to, da cveti tudi Playboy in da cvetijo druge rože, ampak moramo se zavedati, da potrebujemo tudi kakovostno novinarstvo. To pa je novinarstvo za javno dobro, ki naj bi bilo javni servis. In ko sem s študenti razpravljala o tem, kaj je to javno dobro, so se nekateri celo smejali in rekli: »Dajte, no, dajte, to so pa vaše iluzije. Danes ni več javnega dobrega, ampak je samo še privatno in zasebno.« Potem sem rekla: »Kaj pa zrak, ki ga dihamo?« In so se malo zamislili. Potem sem rekla: »Kaj pa obala?« Pa so začeli Primorci naštevati, kdo vse kupuje tisti pas ob obali, ki ga ne bi smel, in so mi rekli: »Zdaj nam pa dokažite, da je to javno dobro!« »Vi raje dokazujte, da je to kriminal.« Zato sem razočarana. Ampak so pa tudi izjeme in te izjeme me vedno znova veselijo. Človek je rojen iz dveh ljudi. Je rojen zase in za druge. In če tega ni, če človek ni v neki socialni mreži, če nima razvitih socialnih odnosov, če je pozabil na sočutje, če nima spomina in vsega tega, kar naj bi gojilo novinarstvo, je to človek, kakršen me ne zanima, in takih ljudi ne mislim učiti.