Etični ketman. Etika nove vere temelji na načelu, da je dobro vse, kar služi interesom revolucije, slabo pa vse, kar tem interesom škodi. Ker neoporečno vedenje državljanov v njihovih medsebojnih odnosih prispeva k izgradnji socializma in revoluciji – se morali državljanov pripisuje velik pomen. »Vzgoja novega človeka« je žariščna točka nove vere. Posebej stroge so zahteve, ki jih v tem oziru postavljajo članom partije. Od njih se zahteva malodane askeza. Zato je vstop v partijo skorajda kot vstop v samostan, literatura nove vere pa to dejanje popisuje z resnostjo, s kakršno je katoliška literatura opisovala zaobljube novih redovnikov. Kolikor višje je kdo v partijski hierarhiji, toliko pozorneje spremljajo njegovo zasebno življenje. Pojavi, kot so pohlep, pijančevanje, neurejeno ljubezensko življenje, člana partije izločajo in mu onemogočajo, da bi zasedal pomembnejše položaje. Partijski vrh torej sestavljajo ljudje z vsemi lastnostmi asketov, predanih eni sami stvari, stvari revolucije. Nekaterim ljudem – orodju, ki nimajo dejanskega vpliva, a so prikladni zaradi svojega imena, njihove slabosti (celo če pripadajo partiji) spregledujejo, neredko pa jih celo spodbujajo, saj so te slabosti, na primer nagnjenje k razkošju ali pijančevanju, poroštvo za njihovo poslušnost. Vendar pa je etični ideal nove vere puritanski. Brez dvoma bi bilo najbolj zaželeno, da bi lahko vse državljane vtaknili v celice in jih izpuščali samo na politične sestanke in na delo. Na žalost je treba popuščati človeški naravi. Prirast prebivalstva je mogoč edinole zaradi spolnih odnosov med moškimi in ženskami, to neprijetnost je pač treba upoštevati.