komunizem, prvotno družbena ideja, po kateri bi morale biti vse dobrine v skupni lasti in se deliti po potrebi; danes pa se izraz uporablja predvsem za gospodarski in politični sistem v državah, kot je bila nekdanja Sovjetska zveza, njeni tedanji sateliti in Ljudska republika Kitajska v obdobju po drugi svetovni vojni. Ideal komunizma so zagovarjali številni misleci, med njimi *Platon, zgodnji kristjani, v 16. stoletju pa tudi humanist Thomas More (glej *utopizem), ki je menil, da tak sistem najbolje izraža človekovo družbeno naravo. Osnova za revolucionarno gibanje je postal v delih *Marxa; ta je v komunizmu videl končni rezultat proletarske *revolucije, ki bo ukinila kapitalizem. V Marxovi misli je komunizem še vedno izražal ideal družbe, v kateri bodo ljudje prostovoljno sodelovali drug z drugim po tem, ko bo država odmrla, v rokah Vladimirja Iljiča Lenina (1870--1924) in njegovih naslednikov v Sovjetski zvezi pa se je preobrazil v doktrino, ki je upravičevala državni nadzor nad vsemi vidiki družbe. Doktrina je imela dve glavni prvini. Prva je bila vodilna vloga komunistične partije, ki naj bi predstavljala prave interese delavskega razreda. Partija je nadzorovala državne organe in je bila organizirana po načelih »demokratičnega centralizma«: članstvo v vsakem telesu v partijski hierarhiji je bilo izbrano z glasovanjem v nižjem telesu, politične odločitve pa so se sprejemale na vrhu in se potem togo uveljavljale na nižjih ravneh hierarhije. Drugi glavni element komunistične doktrine pa je bil družbena lastnina dobrin in centralno načrtovanje v gospodarstvu (glej *plansko gospodarstvo). Načeloma naj bi bile zasebna last proizvodnih sredstev in vse prvine tržnega gospodarstva ukinjene, gospodarsko življenje pa naj bi nadzorovala ministrstva, ki bi zastavljala proizvodne cilje tovarnam in kolektivnim farmam, določala cene, usmerjala delo in podobno. Čeprav se to načelo ni nikoli povsem uveljavilo, je bil sovjetski komunizem na svojem vrhuncu primer družbe, ki jo je v vseh vidikih nadzorovala majhna politična elita (v stalinističnem obdobju 1928--53 celo en sam človek) in je bil tako za mnoge najboljši primer *totalitarizma. Njegovi gospodarski in vojaški uspehi pa so bili kljub temu spodbuda za številna revolucionarna gibanja v drugih državah; v nekaterih državah v razvoju, kot so Kitajska, Vietnam, Severna Koreja in Kuba, so komunistične partije prišle na oblast in uveljavile sisteme, ki so bolj ali manj natančno posnemali sovjetski vzor. V Vzhodni Evropi so komunistične vlade prevzele oblast pod vplivom Sovjetske zveze po koncu druge svetovne vojne. Komunistični model je bil na Zahodu vse bolj kritiziran celo s strani *marksistov zaradi svoje gospodarske neučinkovitosti, pomanjkanja prave demokracije in kratenja osnovnih človekovih pravic. V sedemdesetih letih je večina zahodnih komunističnih partij sprejela načela evrokomunizma, med katerimi je sprejemanje demokratičnih ustanov in opustitev leninistične teorije o »diktaturi proletariata«. V naslednjem desetletju se je ta problematizacija ortodoksnega komunizma prenesla tudi v Vzhodno Evropo in Sovjetsko zvezo, zaradi česar je prišlo do vrste pretežno miroljubnih revolucij, v katerih so komunistične partije izgubile oblast in se je odprla pot liberalni demokraciji in tržnemu gospodarstvu. Zgodovinska pomembnost komunizma se bo v prihodnosti verjetno izkazala predvsem v tem, da je omogočil prehod iz agrarne v industrijsko družbo, ne pa v tem, da bi bil končni cilj človeške zgodovine, kot se prikazuje sam.