Knjiga se začne v še fevdalnih in sila nemirnih razmerah v Mandžuriji v začetku stoletja, ko pripovedovalkina babica doživi usodo mnogih deklet, ki jim starši zaradi pomanjkanja premoženja ne uspejo dobiti ženina: postane konkubina policijskega načelnika, ki službuje v njenem kraju, ženo in otroke pa ima drugje. Njena in usoda hčerke iz tega drugorazrednega zakona je tako v takratnih tradicionalnih kot v kasnejših revolucionarnih okvirih zapečatena: zmeraj "druga" se lahko ponovno omoži le z ostarelim vdovcem, katerega družina jo prezira, v novem, socialističnem režimu, ki je konkubinat preziral kot izrazit primer prejšnjega družbenega reda, pa spet naleti na prezir in šikane. Tej usodi se skuša izviti odraščajoča hči, ki v obdobju neprestanih notranjih spopadov, vojne z Japonsko in povojne državljanske vojne med Kuomintangom in komunisti išče svojo identiteto in jo naposled najde v okviru Partije. A le za kratek čas: njeno in moževo mukotrpno napredovanje v partijski hierarhiji prekinejo razne kampanje za odkrivanje protirevolucionarnih elementov, ki so se začele leta 1951 in dosegle vrh v kulturni revoluciji v šestdesetih letih, ki ju dokončno degradira. V tem obdobju nastopi usoda predstavnice tretje generacije, pripovedovalke, ki po mučnem odraščanju v času kulturne revolucije dočaka ne le delno liberalizacijo režima in rehabilitacijo staršev, ampak kot ena redkih privilegiranih srečnic prejme tudi štipendijo za študij v Veliki Britaniji; tam tudi ostane in tam je nastalo pričujoče delo.