Leta 1946 je Maček postal republiški minister za notranje zadeve, nato pa še podpredsednik tedanje vlade. Že v tistem času se je začel posvečati gospodarstvu, saj je nato prevzel funkcijo ministra za gradnje in vodje vladnega gospodarskega sveta. Leta 1953 je za pet let postal predsednik odbora za gospodarstvo in član zveznega izvršnega sveta (jugoslovanske vlade), po tistem je opravljal v glavnem partijske funkcije. Tako je bil med drugim organizacijski sekretar centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije (KPS), predsednik republiške skupščine (to funkcijo sta kasneje zasedla tudi Milan Kučan in Miran Potrč) ter predsednik Zveze borcev NOB Slovenije. Dejansko pa se je ves čas posvečal predvsem graditvi gospodarskega imperija in ustanavljanju udbovskih podjetij s podružnicami v tujini. Znano je bilo tudi, da je kot dolgoletni šef Udbe skrbel za to, da noben kader »z napako« ni mogel napredovati v partijski hierarhiji, saj je Maček podrobno poznal biografijo vsakogar. Tudi po formalni upokojitvi je v času, ko so se že bližale politične spremembe, klical k sebi direktorje in jim je dajal naročila. Mačka so, kot piše Danilo Slivnik v knjigi Kučanov klan, na stara leta imenovali »starec s pištolo«, saj naj bi bil vedno imel v eni roki pištolo, v drugi pa kovček z »vsem svojim imetjem«.