Čeprav se je Janšev odgovor zdi nekoliko piker, pa je v njem precejšnja mera resnice. Znano je namreč, da je bila SDV v prejšnjem sistemu služba, ki je služila predvsem potrebam takratnega režima in je bila kot taka neposredno podrejena komunističnim oblastem. Za režim je izvajala najbolj umazane naloge, kot so bile nadziranje in odkrivanje vsakršnih odklonov od uradne doktrine, odkrivanje negativnih tujih vplivov, likvidacije političnih nasprotnikov in podobno. Ker je bila služba neposredno podrejena takratnemu partijskemu vrhu, je razumljivo, da njegovi člani, vsaj tisti, ki so bili dovolj visoko, niso mogli biti njeni sodelavci (bili so nekakšni njeni šefi). Čeprav Kumer v tistem času ni bil v ožjem partijskem vrhu, je imel v partijski hierarhiji vendarle pomembno funkcijo. Od leta 1986 je bil namreč predsednik občinskega komiteja Zveze komunistov Slovenije Ljubljana-Šiška, kar je bila precej visoka funkcija. Poleg tega je bil za partijske oblasti dovolj zanesljiv, da so mu zaupali redno pisanje v takratno partijsko glasilo Komunist, katerega naloga je bila v prvi vrsti skrbeti za to, da je partijsko članstvo vseskozi ostajalo na pravi liniji. Pogled v te zapise razkriva, da je bil Kumer precej ortodoksen in zvest partijski vojak. Tako je denimo v Komunistu 21. 2. 1986 v prispevku Resolucija naj bo vsem razumljiv kažipot povzel in podal nekaj predlogov, kakšne bi morale biti resolucije, ki jih je sprejel 10. kongres Zveze komunistov Slovenije. Med drugim je zapisal: »Če hočemo Zvezi komunistov povrniti ugled, ki ga je imela v preteklosti, in jo usposobiti tudi za razreševanje najtežjih problemov, se ne moremo zadovoljiti le z ugotovitvijo, da je v Zvezi komunistov potreben prelom z notranjimi slabostmi. Jasno moramo spregovoriti o vzrokih, ki tako opredeljeno vlogo Zveze komunistov preprečujejo, kar pomeni, da moramo jasno reči, da vsem tistim, ki se niso in se tudi nočejo ravnati po teh načelih, ni mesta v Zvezi komunistov. To velja tudi za mnoge odgovorne člane Zveze komunistov, ki se večkrat oddaljujejo od interesov celote in celo zavestno iščejo tudi v idejnem pogledu rešitve za ožje skupinske in druge interese ter na ta način dušijo vse tiste iniciative in rešitve, ki usmerjajo v načelno, predvsem idejno enotnost pri razreševanju vseh nakopičenih problemov, s katerimi se naša družba srečuje. Spopad s temi pojavi je ena naših najodgovornejših nalog.« Poleg kritike tistih, ki ne sledijo liniji znotraj partije, Kumer v istem prispevku podaja tudi predlog, kakšen naj bo pravi komunist: »Danes biti član Zveze komunistov je težavna naloga in pomeni ne samo sprejeti marksistični pogled na svet, temveč biti pripravljen za resnično delo v razvoju samoupravnih odnosov v naši družbi, se pošteno in odkrito spoprijemati z vsemi težavami, ki pri tem razvoju nastajajo.«