Danes so sicer okoliščine nekoliko drugačne. Rdeče brigade so se pojavile tako rekoč iz teme, brez najmanjšega družbenega zaledja. Antiglobalisti, ki so, ob upoštevanju vseh razlik, vendar zavzeli zunajparlamentarno mesto nekdanjih dedičev oseminšestdesetega, so, v odnosu do teroristov, na drugem planetu. Njihovi voditelji so po nedavnem umoru vladnega svetovalca Marca Biagija iskreno zapisali: Rdeče brigade, gnusite se nam! Terorizem je po treh letih zatišja udaril, ko so začele sindikalne centrale po dolgem obdobju razhajanja in diferenciranega pristopa do vlade in Confindustrie ponovno govoriti isti jezik in ko se je parlamentarna opozicija, tudi zaradi kritičnih pobud pomembnega dela civilne družbe, vključno s spontanim gibanjem režiserja Nannija Morettija, samokritično opomogla in je začela presegati logiko prerivanja in neplodnega zdraharstva, ki že nekaj let obremenjuje odnose v koaliciji Oljke ter med Oljko in Bertinottijevimi komunisti. Za opozicijo in strankarsko neopredeljeno, a kritično civilno družbo je nedopustno, da si vladna večina, z izgovorom nujnih reform, prizadeva za spremembo nekaterih občutljivih temeljev italijanske pravne države. Največ ogorčenja zbujajo poskusi politične podreditve sodstva oziroma prizadevanja za omejevanje avtonomije te veje oblasti in krojitev zakonodaje po meri poslovnih interesov samega premiera.