Politične karakteristike kandidatov bodo tako v senci njihovih osebnih profilov, določeno vlogo lahko imajo le težnje po »uravnoteženju« slovenskega političnega prostora v smislu opozicijske vloge predsednika države nasproti predsedniku vlade, ki jo je doslej precej neposrečeno igral Janez Drnovšek. Njegovih principov verjetno ne bi kopirala niti Türk niti Gaspari in še manj Peterle, saj je ne nazadnje takšna opozicijska drža predsednika povsem skregana s formalnimi, predvsem pa z neformalnimi pravili parlamentarne demokracije. Predsednik pač ne more prevzemati vloge oponenta vladi, pa četudi je parlamentarna opozicija razpršena in šibka, sicer izgubi status relevantnega arbitra, ki mora delovati nevtralno, povezovalno in zadržano. Na prvi pogled bi bilo Janši nekoliko teže kohabitirati s Türkom ali Gasparijem (ta verjetno še goji zamero zaradi neizvolitve na mesto guvernerja Banke Slovenije) kot s Peterletom, vendar je lahko takšen vtis tudi zavajajoč; Peterle bi lahko bil glede na svoj temperament bolj aktiven predsednik kot njegova protikandidata, ne glede na bolj sorodna politična stališča pa zagotovo ne bi sprejel zgolj asistenčne pozicije sedanjemu predsedniku vlade.