Položaj oslepelega odstavljenega predsednika Vahida, ki kratkomalo ni hotel verjeti, da ga je Parlament odstavil in, da ga vojska ni imela niti najmanjšega namena braniti, je nekako tragikomičen. Odstavitev Vahida pred tremi meseci sicer ni bila nobena velika rešitev za Indonezijo, bila je kratkomalo dejanje prisilne upokojitve predsednika, ki je kazal očitne znake nesposobnosti in izgube stika s stvarnostjo. Dovolj ilustrativno je to, da Vahid danes misli kako je bila njegova poglavitna napaka to, da je verjel v dobroto vseh ljudi, zdaj pa naj bi vedel, da so mnogi med njimi izdajalci. Na vprašanje kaj najbolj pogreša iz svojih dni na oblasti, pa je Vahid odgovoril, da svojo zbirko različnih izvedb Beethovnove 9. simfonije na zgoščenkah in trakovih, ki naj bi jih njegov služabnik ukradel in najbrž že prodal na tržnici.