Če bi napisala, da je bil čudovit, topel poletni večer, da sem v lahni laneni oblekici tekla po obali in mi je pot nenadoma prekrižal hecen, širokopleč Italijan, me prijel za roko in rekel, da se je odločil ostati tu samo zaradi mene, ker me neskončno ljubi in da sva se v silni radosti kot dva razposajena otročiča podila po plitvini in kasneje obležala v kristalno beli mivki pod zvezdami ... Bi se prav nesramno zlagala. Tisti večer je satansko pihalo, morje je nervozno butalo ob skale, oblečena sem bila v kavbojke, pulover in vetrovko. S kapo na glavi in zabasanimi sinusi sem s prijateljicami izmenično pila pivo in travarice in nergala. Slaba volja se je stopnjevala hkrati s hrupom, ki so ga povzročali prišleki – po vsakem popitem pivu malce bolj pogumni, kajpada. Seveda so opazili omizje tečnega babovja in počasi so začeli po zraku puhteti zametki bodočih paritvenih ritualov. Punce so se počasi tajale in se začele nasmihati, meni je pa glava vedno bolj gravitirala proti mizi in končno sem jo položila na ploh, zamižala in skozi mizo poslušala glaSi. R. log.rucigaj.com