Uprizoritev je režiser Dušan Jovanović ob dramaturškem prispevku Diane Koloini s svojo stalno ekipo sodelavcev kostumografko Bianko Adžić Ursulov , skladateljem Dragom Ivanušo in koreografom Denesem Debreijem postavil v Lapidariju Pokrajinskega muzeja Koper, v dolgem, potegnjenem prostoru z vsem, kar sodi na dvorišče dvorca, z vodnjakom in kipi in sploh: vendar pa se zdi, kot da je prizorišče kljub svoji nedvomni atraktivnosti preveliko za hitre menjave, da bi manjše pospešilo ritem, tako pa se zadeva kljub svoji nepretencioznosti in komunikativnosti, pač primerni za pregrete in sproščene poletne večere, včasih potegne. Hkrati pa je režija priskrbela precej domislic in poudarila nekatere komične elemente, ki so omogočili dobro igro; glavna intervencija je stalno nastavljanje protagonistov drugega drugemu, sebe že vidijo kot skozi fotografski aparat, njihovo vedenje je eno samo nastavljanje in šopirjenje. Kljub psevdohistočnosti z natančno kostumografsko razslojenostjo smo namreč ves čas priče fotografiranju, Markiza pa njegova ornitologija, ptičeslovje, posneti glasovi ptic, tako zelo zaznamuje, da je ves čas med obema svetovoma, ptičjim, ki ga tako zelo dobro pozna, in zanj skoraj nerazumljivim svetom človeških paritvenih ritualov, ki so, kot pokaže učinkovit zaključek predstave, pravzaprav isti, samo tiča moramo prepoznati. Ob Branku Šturbeju kot nerodno plahemu, zaletavemu in prehitro užaljenemu Markizu z natančno odmerjeno komičnostjo in Saši Pavček kot dobrohotno, tudi bolj izkušeno in očitno dominantni, izbirajoči samici igrajo še Vojko Belšak in Mojca Fatur kot živahen in razgiban služabniški par ter Sabina Kogovšek in Gorazd Žilavec kot predstavnika vmesnega družbenega sloja.