Pa smo že mislili, da se nikomur ne gravža ta kokainski seksepil, ta poceni glamur visokokonfekcijskih »firm« in po nobel parfemih zaudarjajoči švic, ta popevkarija in potleharija, ki se z vsemi refreni in kar celimi kiticami vred šverca pod imenom housa, a je dostikrat le paritvenim ritualom »lahkotne« muzike potrebnih krajanov namenjena, čimbolj neproblematična in razlajnana kulisa. Kot kaže, so podobne obhajale tudi dunajskega elektrotehnika Maria Neugebauerja, ki je izza kozarca in klavirja v hotelu Mariott odvlekel v studio in priklopil na elektriko pleškota po imenu Louie Austen, nekakega salonskega, vokalno stanjšanega Sinatro, ki se je kalil v šestdesetih, bil na izpopolnjevanju v Ameriki in se sredi osemdesetih vrnil tezgarit v rodni Dunaj. Rezultati elektronsko estradnega sodelovanja so zelo zanimivi in se, z disko zborčki, kitarami, violinami in trobili, z dežurnim, največkrat za »Yeaah!« zadolženim kastratom, electro podtoni, sempli iz porničev in čvrsto, sodobno ritmiko, še najbolj približujejo tistemu, čemur Lahi rečejo sexy 'ouse, pa tudi 2-step in garage. Austen, ki piha na dušo tudi s kosmatim glasom odgrčanimi recitativi, se izkaže s primerno bebavimi besedili, veličastno, con tutta forza odpetimi floskulami, ki jih pri nas navadno slišiš od za hujskanje ljudstva najetih MC-jev, na splošno pa parodični zastavek, ki sta ga pomagala udejanjiti tudi starosta dunajskega electra Patrick Pulsinger in glede močefita težko prekosljiva Peaches, obrodi tudi z nekaterimi čisto oprijemljivimi in na plesišču preverljivimi sadovi. Adijopamet! Kdove, ni rečeno, da se bo zaradi tozadevne uporabnosti zadeve lotilo resno tudi kako za ironijo in hec gluho uho in boste hudokurčnega Louieja, vštrikanega z drugo žolico, že kmalu slišali od svojega čigumi house didžeja? (jk)