"Poštni kočijaž (postiljon) je sedel spredaj na kozlu. S trobento okoli vratu in v živordeči obleki je bil videti kot majhen kralj. Na kapi se mu je svetila pločevinasta značka pošte, na vrvici preko ramena mu je visel poštni rog. Z njim je oznanjal prihod in odhod poštne kočije povsod, kjer se je ustavljal in oddajal ali sprejemal pošto. Ob tem zvoku so vsi radovedno pritekli iz hiš. Poštni konji so bili vedno v lahkem diru, zato so se kmalu utrudili in so jih morali med potjo večkrat menjati, in sicer na Trnovem, v Kobaridu in Kanalu. Zato so imeli poštarji, ki so imeli to vožnjo v najemu, po več parov konj. S poštnim vozom se je za manjšo voznino lahko vozilo po dogovoru s postiljonom. Denar je le-ta vtaknil v svoj žep. Pred vsakim naseljem, kjer je bil poštni urad, je moral slepi potnik z voza, nazaj pa je smel spet za vasjo, če je bilo mesto še prosto."