"Včasih je bil ob kovaški delavnici pravi živžav. Furmani so pripeljali podkovat pet do šest parov konjev na dan; hvalili so svoje konje, ob koncu dneva, ko so bili konji podkovani, pa so si radi priredili pravo čago. Deda mi je, ko sem bil majhen, naredil kladivo in malo nakovalo, samo da sem njegovo orodje pustil pri miru. V delavnici je moralo biti vse na svojem mestu," se časov, ko sta se s kovaštvom ukvarjala še njegov ded in praded, spominja Darko Tinče, danes kovač v Tovarni kos in srpov v Lovrencu na Pohorju. "Vsaka malo večja kmetija je doma imela svojo kovačnico. Tako je lahko kovač prišel kar na kmetijo in kmetu orodje popravljal kar tam. So pa bili kovači tudi zviti, če so naleteli na skopuha, ki opravljenega dela ni hotel plačati; tako je orodju, ki ni bilo plačano, hitro kaj odletelo," še pravi Darko Tinče.