V televizijski oddaji, ki dreza v slovenske neprijetnosti, nepravilnosti, bebavosti celo, so se spravili nad lepotice, ki izkoriščajo čare svojega telesa za medijsko prepoznavnost, da bi si izborile preko nje kruh brez motike. Se pravi: sprehajanje po modni pisti, hropenje v kateri od turbo skupin, morda celo kolcanje v kateri od vseh pogostejših televizijskih oddaj, ki bi bile še najboljše, če ne bi bilo tona. Se pravi: slika je, tona ni. Kot v skreganih družinah. Odcvetele in zgubane slo venske javne osebnosti ženske spola so se na omizju zgražale nad tem, da se dekleta nage slikajo za revije, kažejo popke in gol ledveni del hrbta na javnih nastopih, da si večajo prsi s silikonom, ravnajo nosove s skalperji in da se sploh bolj posvečajo svoji zunanjosti kot notranjosti. Napadene so se branile, da v tem ne vidijo nič slabega, da je golota, če je lepa, lepa, da najdemo v likovni umetnosti veliko število ženskih aktov, se pravi na platnih namalanih golih ženskih teles in do so celo angelčki v cerkvah domala popolnoma goli. Do dale so še, da jih pri njihovem početju podpirajo starši in da naj pri vzpenjanju na vrh zadanih si ciljev vsakdo uporabi svoje najboljše adute, pa magari so to joški, trde ritke, kot iz marmorja izklesana tele sa ali pa pamet, če jo kdo slučajno premore. In odcvetelim prisotnim damam so se iz minute v minuto daljšale že tako dolge surle, njihovi obrazi so kazali še globlje gube, ki jih še tako dobra ekipa dobrega lepotnega salona ne more skriti, kvečjemu če bi se odločila za likalnik. Za peglezen, bi rekle stare stare mame. Toda to je tvegana zadeva, ki lahko privede do najhujših posledic. Primer poznamo iz Francije, ko je možakar na sodišču izjavil, da je ubil svojo ženo z likalnikom, pa ne iz sovraštva, zlobe, morilskih nagonov ali iztirjenih genov, pač pa da je le želel zlikati gube na njenem zbrazdanem obrazu. Sodniki niso imeli posluha za njegove kozmetične posege in so ga za dolga leta poslali na hladno… Pa poglejmo, kaj vse so še pripravljeni narediti ljudje za potico na mesto kruha. Za lahkotno, bogato in v izobilju potekajoče življenje, spremljano s kamerami in tropom rumenih novinarjev. Podkupujejo in se dajo podkupiti. Ponarejajo visokošolske diplome. Za več tednov se dajo zapreti v hišo, kjer jih ponižuje veliki brat. Šefom lezejo v dan ke, da od njih ostanejo na svetlobi le podplati. Smejejo se neumnim šalam. Pritrjujejo nesmislom. Ure in ure poslušajo blebetanja, opazu jejo spakovanja, ploskajo podnu, ukrivljajo hrbtenico, spreminjajo resnice v laži in laži v resnice, iz pokončne drže se spustijo v plazilce in kmalu več niso oni oni. So spužve. Toaletni papir. Prodane duše. V vesolju izgubljeni izstrelki. Toda prepoznavni. Morda slavni… Ob vsem tem in še vrsti drugih mizernih pojavov, ki smo jim pri pleza nju do slave, denarja in bogastva priča vsak dan, so dekleta z začetka naše zgodbe pravi blagoslov. Preračunljive ali naivne nedolžnice, ki vidijo blišč ne pa tudi bede. Ki vidijo svetlobo, pozabijo pa na temo. Ki želijo letati visoko, a nikoli pasti. Mi pa vemo, da nobeno še tako izpo polnjeno letalo ni ostalo v zraku. Doslej so še vsa pristala na Zemlji. Če se še tako trudim, se ne morem spomniti, kako je je bilo resnično ime, kaj šele, kako se je pisala. Za nas je bila enostavno tovarišica Pika. Stanovala je blizu cerkve in v šolo je prihajala po stezi pod gra dom, ne pa po trgih, kar bi bilo celo bliže. Vedno je bila oblečena v črno in v velikem cekarju je nosila zvezke, pisala, robček in še nekaj drobnarij, potrebnih za pouk in brisanje nosu, ko je bila prehlajena. In tega se je zelo bala, zato se je preoblačila za katedrom, ko smo bili zaposleni s pisanjem črk ali številk. Velika čast te je doletela, če te je tovarišica Pika izbrala, da si je pomagal po pouku nesti domov njen cekar. Bila je samska in ženske, ki vedo še to, kar ne ve nihče, so govorile, da se ni poročila, ker so ji fanta, lepega oficirja, med vojno ubili Nemci. Morda Italijani. Ne vem, mogoče celo partizani ali belčki. Zaobljubila se je, da bo ostala zvesta prvi ljubezni do konca življenja in ni se izneverila sama sebi. Njene ljubezni smo bili morda tudi zato deležni mi, mulci, v večji meri, kot nam je to pokazal kdor koli, ki je kdaj prestopil šolski prag. Črko M nas je tovarišica Pika učila pisati tako, da smo pomakali kazalec v kozarec medu, vtaknili prst v usta ter od sladkosti momljali: mmmmmm. Tovarišica Pika je bila z nami v razredu tudi med odmori… Nikoli nisem bil med najboljšimi učenci, sem si pa vroče želel, da bi kdaj v zvezku zagledal veliko rdečo petico, ki jo je znala napisati tova rišica Pika. Njene zaoblene petke, podčrtane z valovito črto, vidim še danes. Petica ni pa ni hotela v moje zvezke, kar me je žalostilo in mi jemalo voljo do pisanja ter do obiskovanja pouka. A nekega dne se je pojavila pod celo stranjo napisanih ijev petica: bila je velika, takšne verjetno tovarišica Pika ni še nikoli napisala in je do upokojitve ver jetno ni ponovila. Bil sem tako vesel, da sem vso pot do doma kričal od veselja:«Petica, dobil sem petico!« Po mnogih letih sva se o tem pogovarjala z mamo. Povedala mi je, da je tej moji petici botroval njen obisk v šoli. »Prosila sem tovarišico Piko, naj ti napiše v zvezek petico, sicer boš popolnoma obupal in se ti bo šola zamerila za vse življenje.« Zadnja leta svojega življenja je tovarišica Pika preživela v domu starej ših krajanov in vsakega mojega obiska se je zelo razveselila. Do konca je ohranila svežino duha in s posebno nostalgijo hranim njena pisma, ki mi jih je pisala, ko se je počutila osamljena in od vseh pozabljena. Spremljala je moje nastope, uspehe in padce, se smejala dovtipom, ki sem jih stresal po radiu in dala mi je vedeti, da ceni moje delo, da me ima za prijaznega človeka, ki ga je pomagala tesati in oblikovati tudi ona. Moja učiteljica Pika. Nikoli pa nisva omenila podarjene petice, ki je spremenila moj po gled na šolo, na učitelje, ki so znali biti včasih nepopustljivi, cinični, neživljenjski in maščevalni za naše lumparije, nevšečnosti in drobne hudobije. Vendar je vedela, v to sem prepričan, da je storila prav, ko mi je podarila nekaj, česar si morda po strogih pedagoških pravilih in normah nisem zaslužil, ko je prisluhnila srcu, ki jo je v visoki starosti izdalo nekega spomladanskega dne, ko pokukajo iz panjev čebele in se odbrenčijo po dolgi zimi na prvi let nabirat med: za lajšanje tegob bolnikom, za sladkanje čajev in življenja, za piškote, za otroke in morda tudi za kakšno učiteljico, ki bo svoje prvčke učila pisanje črke M.