AI: Za pojasnjevanje tega vprašanja v pedagoške namene se mi zdi učinkovita nevrološka podoba, ki je vsem medicincem bolj oprijemljiva kot zgolj imunološka razlaga: Imunski sistem enako kot živčevje funkcionira predvsem kot informacijski sistem, ki predela ogromne količine podatkov, nato pa v skladu z rezultatom ukrepa. Imunosupresija je splošno zaviranje ali celo uničevanje imunskih celic. Z imunosupresivnim sredstvom imunski sistem pravzaprav "narkotiziramo", celo sredstva, ki jih imamo danes za specifična, napr. CD25 ali CD3 protitelesa, zelo grobo, splošno in čisto nič "informacijsko selektivno" posegajo v imunske reakcije. Imunosupresija je torej zgolj "izklop" imunskega sistema, podobno kot je narkoza "izklop" zavesti. Imunostimulacija pa je povsem druga zgodba. Ker je imunski sistem pravzaprav informacijski sistem, pri njegovem delovanju ne gre za jakost ampak za neke vrste imunsko inteligenco. Vsem je jasno, da ne moremo narediti pametnejših možganov s preprosto in splošno stimulacijo njihove električne aktivnosti. Na ta način naredimo kvečjemu epileptika, nikakor pa ne genija. Tudi upanja, da bi s kakršnokoli kemično snovjo iz bedakov delali pametne, praktično ni. Obstajajo sicer učinkovine, kokain, alkohol, razna druga mamila in poživila, ampak zaradi njih ni nihče pametnejši, samo malo bolj mir da drugim. Tega se v splošni veri v zeliščarske imunostimulatorje premalo zavedamo. Umetno, z eno učinkovino izboljšati imunsko inteligenco, ki se je oblikovala miljone let, je po moje zelo naiven človeški napuh. Zato se mi zdi smiselna imunostimulacija samo tam, kjer se skuša najprej opredeliti pomanjkanje normalne imunske funkcije, nato pa z nadomestno terapijo (citokini in analogi, in "vitro" stimulirane ali genetsko spremenjene imunske celice) čimbolj normalizirati imunske funkcije. Farmakološko doseganje boljše imunosti od normalne pa je po moje larifari.