Že v mlajšem paleolitiku (40000 do 8000 pred našim štetjem) so uporabljali na jamskih slikarijah rdeče, rumene, rjave in črne barve, proti koncu paleolitika pa samo rdečo, ko so izumili bron, skoraj po vsej Evropi niso uporabljajo več barv, medtem ko na Bližnjem vzhodu Asirci, Babilonci in Perzijci bogato krasijo svoje palače z barvami. Barvanje skulptur je bilo izredno razvito že v arhaični dobi Grčije in v obdobju starega Rima. Simbolika se je v stoletjih spreminjala. V srednjem veku so veljale naslednje barve: bela za kneza, siva in črna za kmete, rdeča za vojščake. Šele od 13. stoletja naprej uporabljajo barve tudi v evropski cerkveni umetnosti. V 19. stoletju je v Evropi veljala naslednja govorica barv: bela - nedolžnost, barva angelov, črna - žalost, žalovanje, greh, simbol satana, rdeča - ljubezen, radost, sramežljivost, greh, modra - zvestoba, dostojanstvo, umirjenost, rumena - zavist, zelena - upanje. V katoliški liturgiji je vijolična barva simbol pokore.