Dediščine si ne izbiramo, ampak jo vsakdo podeduje v nezavednem »paketnem aranžmaju«. Ko vstopim v ohridski samostan, vem in občutim, da tja resnično in neizpodbitno spadam. To sem vselej umeval kot svoje in kot nekaj zadanega. Zaradi tega sem toliko več časa posvetil tavanju in osvajanju tujih prostorov. Bojeval sem se z Williamom Shakespearom, Johnom Coltranom in Johnom Lennonom. Moja potreba, osebna in dramaturška, je, da sem sočasno znotraj in zunaj, udeleženec in opazovalec. To ni kontradikcija, ampak nujnost za vsakogar, ki poskuša misliti. Pogosto se iskreno čudim, ko mi rečejo, da sem v tujini, in sicer z intonacijo, ki vsebuje dokončnost, definitivnost. Sam preprosto mislim, da sem za zdaj nikjer, kar mi povsem odgovarja. Sedim na ograji in opazujem dva svetova istočasno ter vidim, kot na dlani, naše zablode o svetu ter njegove o nas. Da bi počil od smeha in od muke. Po drugi strani pa pogrešam svoj stari gledališki »pogon«. Gledališče je namreč družbena umetnost, skupinski »šport«. Imel sem veliko srečo, ker sem v določenem obdobju naletel na naklonjen čas in okolje, produkcijske okoliščine, generacijo izvrstnih igralcev in režiserjev, zajetno družbeno podporo in končno, a ne na zadnjem mestu, stalno odprto komunikacijo s konkretnim občinstvom v Makedoniji in tedanjem državnem okolju. Takega »pogona« oz. ustvarjalnega zaledja v Angliji nimam. Toda zaledje, ki ga pogrešam, je z mano izgubila tudi generacija mojih bližnjih gledaliških soustvarjalcev. Nekateri so že pokojni, drugi so se povsem odrekli gledališču, tretji so postali tujci v domovini. Tujstvo doma pa je strašno. Vseeno se mi zdi elegantneje biti tujec v tujini.