Le česa bi se moral nadejati od sejma, ki naj bi Slovencem postregel s tistim, kar se bo kmalu znašlo na njihovih krožnikih in v kozarcih, z novostmi, nevsakdanjostmi, baje tudi s trendovsko in z "zdravo prehrano"? Nekateri, denimo zlakotnjeni in žejni upokojenci, od Kulinarike pričakujejo, da bodo za zmerno vstopnino uživali v delikatesah z degustacijskih krožnikov, da se bodo najedli in napili, tja do rožic ali fajhtnosti. Vsekakor. V treh urah četrtkovega križarjenja po Gospodarskem razstavišču se je razpoloženje od zmerno razposajenega razvilo v živahen semanji dan z veselimi druščinami za točilnimi mizami, z rdečimi nosovi in majavo hojo najbolj podjetnih degustatorjev, v popoldan, kakršnega zlahka doživiš na Vinskem sejmu. Na Kulinariki lahko tudi nabodeš kak kos sira, klobase, šunke, salame ali mortadele ter zajameš vilico rižote, vendar najmikavnejši izdelki praviloma ostanejo na polici in jih od tam zvabi le zven denarja, najsi gre za intimno pokušino v za to določenem zakulisju z mizami in stoli ali za nakup po sejemskih, znižanih cenah za domače potrebe. So se vam morebiti pocedile sline za lososom, jastogi in rakci za zdaj le v Maximarketu opažene firme Nordsee, so vas zrajcali holandski siri, vam je bataljon na hiši podjetja Kras izvešenih pršutov naredil pajčevine v želodcu? Nič hudega, zadovoljite se s pogledom, vzemite kos mortadele. Kakor pozna to sejemsko pravilo (redke) izjeme in se lahko napol upraviči s pogoltnostjo morebitnih strank, na Kulinariki velja tudi druga zapoved, ki pravi, da se na njej praviloma predstavljajo velike firme, ki pač lahko krijejo razstavne stroške in ki se jim tak cirkus tudi izplača. To seveda pomeni industrijsko proizvodnjo, velike serije vin, mesnin, mlečnih in drugih izdelkov. Smo že kdaj omenili, da so se Ilovarjevim med njihovimi pohodi po slovenskih gostilnah priljubile domače jestvine, klobase tega in tega prašiča, sir od tega kmeta in vino iz one kleti, z okoljem zvezane in s kolena na koleno prenesene specifičnosti, raritete? No, na Kulinariki smo opazili le dva, med kolosi izgubljena zasebna kletarja iz Vipave in enega velevinarja ter par d.o.o.-jev, ki se ukvarjajo z divjačino, slaščicami in testeninami. V prvem nadstropju hale B, med elektronskimi ruletami in posebej ingenioznimi gospodinjskimi aparati, pa smo navsezadnje izsledili stojnico z Dobrotami slovenskih kmetij, kjer se vsak dan predstavljata dve družini, pomočili jezik v sladki renski rizling Franca Zelka z Goričkega, si ogledali meso iz tunke in pravo prekmursko gibanico, pri sosedu, unarju iz Sovodenj, pa zaplenili par domačih suhih klobas. Prihodnost nam bodo pač krojili živilski koncerni. Prav. Zakaj bi torej hodili na Kulinariko, če nam tam povečini kažejo hrano, ki jo lahko v isti embalaži vidimo na policah svojega supermarketa, je nov model šunke, kolekcija salam ali način pakiranja sira že taka senzacija? Morda bi šli zaradi marketinških prijemov, same predstavitve ali, kakor je preprosto definiral neki mimoidoči gostilničar, "zaradi dobrih bab", ki so delale reklamo za to ali ono firmo? Na Kulinariki se mimogrede izgubiš med vitrinami, kjer avtorji kažejo, kaj so se naučili v aranžerski šoli, med ikebanami iz klobas in bombastičnimi konstrukcijami iz čokolad, tako znanimi iz izložbenih oken. Še dlje sta šla večna konkurenta, podjetje Kras in Kraljeve mesnine, ki sta si stala nasproti z baje kraško, "kamnito" hišo in grozovitim, umetno osvetljenim templjem s štukaturami in stebri, iz kartona in plastike izdelanima ambientoma, v katerih se človek ne bi upal spustiti niti prdca, kaj šele, da bi sedel in si privoščil malico. Sicer pa so na Kulinariki še najbolj godile očem maskote blagovnih znamk, če zanemarimo bedaste pajace, čokoladne cmoke in v plemstvo namaškarane manekene - nasmejani, s fesom kriti zamorec, ki je stregel kavo Delikatese, in Martin Krpan iz Dolenjske, ki je rezal praško šunko pred stojnico Mesnin dežele Kranjske. Njim gre tudi hvala za presenečenje, ki smo ga doživeli, ko smo poleg portreta kravje Mona Lize, Muu Liske ugledali majice z napisoma La kost (Lacoste) in Pujs (Puma), s katerimi v soglasju z rejversko in pankovsko modo oponašajo oblikovanje športnih znamk, ponujajo pa jih, povite v plastiko kot salame ali zarebrnice. Tudi drugo leto zapored lahko v taki konkurenci še vedno blestijo Cocktine barvno učinkovite in skrivnostno zapeljive tehnologinje užitka, edina umetnost sejma, na drugi strani lestvice pa je paviljon združenih vipavskih in goriških podjetij, kjer se tepejo med sabo kilometri pršuta, odbijajoča zlata folija in starinski stoli. Oštja! Lepim željam po zdravi prehrani in puhlicam o "domačih" okusih stojijo na Kulinariki nasproti povsodi prisotna plastična embalaža, vitrine in vitrine z zamrznjeno hrano in kup stojnic s hitro pripravljenimi jedmi, rekorder pa je "prava italijanska" pašta, ki jo skuhaš v eni minuti, seveda za ceno al dente trdote in okusa po paradižniku iz tube. Civilizacijskim težnjam po soglasju vina in prehrane se je vendarle odločila zadostiti Poslovna skupnost za vinogradništvo in vinarstvo Slovenije, ki resda združuje le vinarske velikane, zato pa je v sodelovanju s Srednjo gostinsko šolo gostom trikrat na dan namenila Vesele urice, tople prigrizke s prilegajočim se, vsakič drugim vinom in priloženimi recepti za pripravo zaužite hrane. Če takole ob robu pohvalimo še italijanski odmerek espressa Goriziana, izbrana vina s stojnice Ars Vini, jeruzalemsko ranino in aspik kočevskega Mercatorja, bi bilo najbolje, da strnemo vtise s pragmatičnim mnenjem enega izmed razstavljalcev, da je Kulinarika namenjena predvsem vzpostavitvi in ohranitvi poslovnih stikov - če manjkaš, je pač nekaj narobe. Redkosti, presenečenj in navdiha pa je treba iskati in tudi najti drugje, vsaj deloma na sejmu turističnih kmetij, ki se je končal pred nedavnim.