Ko čebela prinese medičino v panj, jo prevzamejo panjske čebele. Te, kakor že tudi pašne čebele, dodajo medičini izločke nekaterih svojih žlez, ki povzročajo pretvorbo sladkorjev (predvsem saharoze) in drugih ogljikovih hidratov v glukozo, fruktozo in druge enostavne sladkorje. Poleg tega medičini dodajo še nekatere druge, njim lastne snovi. Ker je prinesena medičina zelo vodena, imajo čebele v panju veliko dela, preden jo zgostijo. To opravljajo tako, da medičino, ki so jo prejele od pašnih čebel, s posebnimi gibi iztiskajo iz medene golše na konec svojega rilčka ter jo nato po nekaj sekundah spet vrnejo vanjo. Ta postopek večkrat ponovijo in tako že delno zmanjšajo vsebnost vode. Ko ima medičina samo še 30--40 % vode, jo čebele odlagajo v celice. Z nadaljnjim zračenjem, ki ga izvajajo čebele, se vsebnost vode zmanjša za približno 20 %. Čebele medičino nato znova raznašajo okrog; šele ko je med končno zrel, ga skladiščijo v celice, ki jih zaprejo z voščenimi pokrovci. Čebelar pridobiva med tako, da medeno satje vzame čebelam, odkrije pokrovce in ga da v točilo, da se s pomočjo centrifugalne sile izcedi iz satja. Za 1 kg medu morajo čebele obiskati kar 15 milijonov cvetov.