Marijina starša sta bila pobožna Joahim in Ana. Ko se jima je prikazal angel in napovedal veselo novico o rojstvu hčere, sta bila že ostarela starčka. Človeško gledano naj ne bi mogla več imeti potomstva, ko vmes ne bi posegla božja roka. Hiša Marijinih roditeljev naj bi bila v Jeruzalemu blizu vodnjaka Bethezda, kjer je kot pravi Janezov evangelij, Jezus ozdravil moža, ki je bil bolan osemintrideset let. Na tem mestu so v 5. stoletju Mariji v čast postavili cerkev in že v 7. stoletju so v njej vsako leto 8. septembra obhajali praznik Marijinega rojstva s procesijo. Konec 7. stoletja je praznik Marijinega rojstva prišel tudi v rimsko bogoslužje, kjer je spadal v skupino glavnih praznikov in bil dolgo časa tudi zapovedan. Na Nemško je praznik v 8. stoletju uvedel sv. Bonifacij, sinoda v Salzburgu pa je določila, naj se praznik obhaja slovesno. To je veljalo tudi za Slovence, ki so bili v območju salzburške nadškofije. Imeni veliki in mali šmaren sta nastali že v tistem času. Čas od velikega do malega šmarna je čas »šmarnih maš«, v katerem se vrstijo marijanska romanja in druge oblike Marijinega čaščenja. Za oba praznika sta se ponekod na Slovenskem prijela tudi izraza velika in mala maša, čas med njima pa je zato »medmašni čas«. Čas od spomina Marijine smrti pa do spomina njenega rojstva je veljal med našimi predniki za najlepši in najbolj zdravi čas v letu. Med mašami naj bi bila najboljša paša za čebele, ajdova paša; zdravilne rastline in zelišča nabrana med mašama imajo takrat največjo zdravilno moč v sebi, tudi medmašne kure rade neso in medmašna jaca se držijo leto in dan. Na malo gospojnico so se ponekod držali zapovedi, ki veljajo za veliko gospojnico. Tako na primer na ta dan ni dovoljeno plezati na drevje ali pa je v navadi blagoslov rož in zelišč, kot ga pozna velika gospojnica.