poročnim zaprisegam in dogovorom med moškim in žensko ter se maščevala vsem, ki so prelomili svoje prisege. Na območju srednje Amerike so na prehodu iz prvega v drugo tisočletje Tolteki in Azteki častili boga po imenu Tezcatlipoca. Ljudje so ga povezovali z uničenjem (podobno kot visoko spoštovani indijski božanstvi Šivo in Kali), vladal je nočnemu nebu, Luni in zvezdam. Predsedoval je kozmičnemu igrišču, ki so ga Azteki videli v ozvezdju Dvojčkov, in kjer so bogovi v igri določali usodo človeštva.7 Tezcatlipoca je bil tudi zaščitno božanstvo sužnjev in je kaznoval vsakega, ki jim je storil kaj hudega. Njegovo ime pomeni »zadimljeno zrcalo«, in kot mojstra črne magije so ga pogosto prikazovali s črno progo prek obraza ali s črnim zrcalom iz obsidiana ali pa hematita na prsih, v katerem so odsevale vse človeške misli in dejanja. Iz zgodovinskih zapisov o Mitri/Mithri ne moremo sklepati, kako naj bi ljudje pravzaprav prepoznali svoje življenjske pogodbe oziroma po kakšni poti naj bi jim bile razodete. Morebiti so ti dogovori ljudem predpisovali pripadnost določenemu razredu ali pa je bila mogoče pogodba mišljena kot način sodelovanja v vse življenje trajajoči skrivnosti, ki se je razkrivala korak za korakom. Prav tako ni nikjer jasno izraženo, da bi ljudje verjeli, da je bil njihov dogovor določen pred rojstvom ali pa, da so imeli kakšno vlogo oziroma svoboščino pri izbiri svojega življenjskega opravila. Po prvo znano poročilo, ki obravnava ta vprašanja, se moramo zateči v Grčijo, v četrto stoletje pred našim štetjem. V deseti knjigi svojega dela Republika Platon obsežno, podrobno opiše stopnje vstopanja, ki jih mora opraviti duša, preden se utelesi na Zemlji. Nekateri poznavalci menijo, da je Platon preprosto uporabljal znani mit Er, s katerim se konča Republika, kot poetično prispodobo, da bi podprl svoj argument v prid krepostnemu življenju. Vendar pa je ta mit zares osupljivo podoben poročilom naših sodobnikov, ki so imeli izkušnjo na meji med življenjem in smrtjo ali se spominjajo breztelesnega bivanja, o katerem menijo, da so ga doživljali pred svojim rojstvom. Er v Platonovi pripovedi je bil grški vojak, ki se je približno dvanajst dni zatem, ko je na videz umrl na bojišču, povrnil v zavest. Er, ki se prebudi na svoji pogrebni grmadi (kot v prizoru, ki ga je opisal Edgarja Allan Poe), pove osupljivo zgodbo o vsem, čemur je bil priča v času, ko je nihal med življenjem in smrtjo.