Blagoslov je, če si lahko z Jojo v majhni in čisti hiški, stari v veliko pogledih, toda s stenami, sveže pobeljenimi z apnom, s tremi okni proti vhodu in kot pav zvito bukvijo in še dvema oknoma proti jugu, z vrtnicami spredaj in s cvetočim grmom jasmina, s senčno verando, na kateri lenarita gugalnika, in strešno lino, skozi katero pronica sončni zahod. Moralo je biti poletje, blizu sončnega obrata (ki je takrat tudi bil), samo takrat sonce premaga gore, potem se kot po navadi izgubi in objame stekleni trikotnik na strehi. Na stropu so rumenkaste ali rdečkaste proge, če hočeš zaznati njihovo gibanje in moč, moraš ležati na hrbtu, na tleh ali na enem od gugalnikov, čvrsto držati Josefino v naročju in se ne smeš premakniti z mesta in položaja, dokler se ne zvečeri. Barve, ki se razprostirajo na beli podlagi, te z mislimi popeljejo k višnjam ali mesnatim češnjam, malinam ali granatnim jabolkom, toda ko se tvoja koža prilepi k njeni, ko zadaj, prav po hrbtenici, spolzi kaplja znoja, v kateri se zasveti mrak, ko se na enem od kolen pojavi madež zaradi pritiska tvojega komolca, ko po njenem grlu drhteče utripa mehkonebni jeziček in se ji popek krči, se druga za drugo pojavijo slive, dinje, jagode in belo grozdje, marelice in jabolka jonatan, murve in drugo. Paulinina gugalnika sta rahlo škripala, a se škripanje ni več slišalo, ko je sonce v hipu ugasnilo kot žarnica in je Jojo razprla prste na rokah kot pahljačo. In vsak dan se je končal z zahodom, Jojo in jaz za zapahnjenimi vrati v njeni hiši, medtem ko je teta obiskovala svetišča, samostane in morske zalive, ki so bili tako kristalno čisti, da so njene trpeče oči, utrujene od starosti in kratkovidnosti, razločevale ples alg na školjkah, rakih in ribah, ki so ji vzbujale kulinarične sline, ples, ki so ga plemenitila svetlikajoča se zrna peska, ki so vsrkavala nekaj iz nekega drugega sonca, nekje druge in ob drugi uri. Eugenia Embury, ki sem jo večkrat videl na sosednjem dvorišču, še posebej ob jutrih, ko je zalivala rože (in trgala ovenele cvetove, pregledovala popke in okoli njih iztrebljala živahne in neobzirne poganjke), je mislila, da je njena vnukinja odšla v Bukarešto, da bi se prijavila na pomemben izpit. Na njenem obrazu je bilo moč razbrati, tudi iz daljave, spokoj, ko pa je v roke vzela mačko ali ko je vse poklicala k obedu, se je nama, v odsotnosti brendija, porodila nova priložnost, da v poklon narediva požirek čaja. S čirom je bilo bolje, morda so obleke in spodnje perilo mlade ženske, ki so bili razmetani po vsej hiši, imeli terapevtski učinek, ki ga zdravniki niso poznali. Moja zaloga cigaret je šla proti koncu, tako da sem se enkrat odpravil brskat v vrečo z nogavicami, spravljeno v omari. Tam sem našel zavojček Viceroya (podoben sem bil vevericam, ki so pozabile, kje so skrile zalogo) pa tudi kuverto, na katero je Paulina z velikimi in okroglimi črkami napisala moje ime. Notri je bilo dvaindvajset zlatih kovancev, ki so jih skovali v času Napoleona Tretjega z začetno vrednostjo v obtoku dvajsetih frankov. Morda je teta vedela, kaj je deljivost, morda je razmišljala o Jojoini starosti. Kakor koli že, cigarete sem imel!