Naš Miklavž je prvi v decembrskem nizu prijaznih možakov, ki razveseljujejo zlasti otroke. O njegovi identiteti se prepirajo še zdaj. Nekoč ga je Cerkev učinkovito uporabila v boju proti poganskim kulturam, danes je prijatelj najmlajših. Še več, Miklavž ali Santa Claus sodi med deset najbolj znanih zemljanov vseh časov. Med tisoči, ki jih je krščanska cerkev v svoji dvatisočletni zgodovini razglasila za svetnike, je prav škof iz maloazijske Mire (danes turški Demre) glavna zvezda. Večina njegovih posmrtnih ostankov je shranjena v baziliki v južnoitalijanskem Bariju, del je razkropljen po Miklavževih cerkvah v vsej Evropi. Novejša raziskovanja so potrdila, da sta Miklavž dve domnevni zgodovinski osebi, združeni v novo, precej fiktivno identiteto. Največ je »dobil« od škofa iz Likije, ki se je rodil menda okoli leta 270 v Patari, blizu sedanjega turističnega (k)raja Antalije, kjer so živele razvite krščanske skupnosti, ki so trpele zaradi preganjanja cesarja Dioklecijana. Njegova premožna starša Ivana in Epifanes sta po otrokovem rojstvu živela vzdržno, Nikolaj pa se ni igral z vrstniki, marveč se je že v otroških letih posvečal prebiranju Biblije. Zaradi bistrosti in predanosti veri so ga še zelo mladega izbrali za škofa, leta 325 se je bojda udeležil zgodovinskega koncila v Nikeji, na katerem je cesar Konstantin uvedel krščanstvo. Odločno se je zavzemal za krščanske vrednote in se bojeval proti poganstvu, tudi antični kulturi, saj je menda dal porušiti Artemidin tempelj, najpomembnejše svetišče v Miri. Drugi del Miklavža naj bi bil opat iz Siona in poznejši škof iz okoli sto kilometrov oddaljene Pinare, ki je v Likiji umrl leta 546. O njem ne vemo skoraj ničesar.