Njune »totalne instalacije« bi lahko opisali kot popolno predrugačenje fizičnega prostora, v katerega gledalec vstopi kot na prizorišče, v predstavo, na oder, s spremembo prostora pa nastanejo novi pomeni in vidiki gledanja. »Nemci imajo dober termin, to je gesamtkunstwerk [celostna umetnina, op. p.],« je totalnost pojasnjeval Ilja. »To je kombinacija vseh impresij skupaj: svetlobe, konstrukcije, sorazmerij sobe, objektov, slik, besedila. Umetnost je kot brezbesedni povzetek, rezime totalnosti. Je kreacija atmosfere s preoblikovanjem prostora v – za gledalca – novo izkušnjo. Ne gre samo za fizični prostor, temveč tudi virtualni prostor časa. Z metaforo bi lahko opisali, da je tako kot pri orkestru. Solist je kot slika, risba ali besedilo, orkester pa je vse to skupaj in kombinacija posameznih elementov v celoto. Pri totalnosti gre za to, da gledalec vstopi v posebno sobo, ki je drugačna od 'normalnih' sob v galerijah, muzejih, kolekcijah idr. Iščeva mejo med običajnim in banalnim, življenjem na eni ter novim pogledom na prostor na drugi strani. Je kot vstop v nov kozmos, v katerem je mogoče zapustiti tisto, kar določa normalnost, in nedolžno kot otroci vstopiti v povsem novo izkušnjo.«