Dušica Grgič: Ne gre predvsem za pomanjkljivo vzgojo – veliko je dejavnikov, ki lahko vplivajo na takšno vedenje. Težava je v veliki meri v tem, da si v šolah (včasih pa tudi doma) želijo pridne in obvladljive otroke. V šolah pa je težava tudi to, da je zaradi zahtev, ki jih postavljajo učni načrti in velikokrat preštevilčni razredi, premalo časa, ki bi ga namenili individualni obravnavi otrok in upoštevanju njihovih potreb. Pri pouku je premalo sproščenosti, vedrine, igrivosti, dobre volje. Pozabili smo na to, da sta učenje in čas, ki ga otroci prebijejo v šoli, lahko zabavna. Da šola ne bi smela biti osovražen kraj, v katerega prihajaš s strahom in tesnobo. Otroci so vse bolj pod stresom – učitelji seveda tudi – zato se pri obojih niža prag tolerance. Otrok izraža svojo tesnobo in odpor z nemirom, nezbranostjo, neizpolnjevanjem šolskih obveznosti. V učitelju pa se zato, ker ne obvladuje položaja in ne zmore nadzorovati učencev, povečujeta tako nestrpnost do njih kot nezadovoljstvo zaradi lastne nemoči in občutka neuspešnosti, kar posledično znižuje njegov tolerančni prag za vse, kar izstopa. Prav to še dodatno povečuje nezaželeno vedenje otrok. Zaenkrat se zdi, da je to začaran krog, ki ga (pre)večkrat navidezno prekinejo z zdravili, ki otroka umirijo. V mislih imam primere, pri katerih ne gre za dejanske organske okvare pri otrocih.