Tema se zanimivo odpre, okoli sosednjih miz se gnete kopica otrok - šolski izlet pač ... Strelka, kot so jo zaznamovale zvezde, se ob mešanju kapučina vrne pet desetletij nazaj ... »Skupaj s starši, z dvema sestrama in velikim sorodstvom smo živeli pri stari mami na Bohinjski Beli, v domači hiši pa je bilo vedno okoli dvajset ljudi.« Zagotovljena družba ji je omogočala zelo razgibano otroštvo, ponujen ji je bil velik prostor za fantazijo, za igro ... »Čas moje mladosti ni tako strahotno daleč, pa vendar so spremembe ogromne. Danes je vse drugače, tehnika gre silovito naprej, celo pretirano. Otrokom pa je to všeč, znanje požirajo in orodja že zgodaj obvladajo, za razliko od mene, ki bom, glede tehnike ostala v prejšnjem stoletju, haha. Priznam, da me na tem področju lahko prekaša že kak tehničen mulc iz vrtca!« Toda s tem se je pač sprijaznila. Žal pa ji je, močno žal, da se zaradi vsega napredka izgublja človekova domišljija. »Mularija dobi vse servirano in sploh ne razvija svoje ustvarjalnosti,« izjavi malček otožno. Toda ona je pravi letnik, gojila je domišljijo, čeprav ni šla tako daleč, da bi si želela postati princesa in bi na domačih stopnicah čakala princa ... Poleg knjig so njeno otroštvo zaznamovale tudi igrače, ki so si jih otroci delali sami. »Nasploh smo se veliko igrali, tudi trgovine. Tehtnice smo si delali iz embalaž za kreme za čevlje, divji kostanj smo prodajali kot jajca, papirčke pa smo uporabili za denar, ki smo ga včasih celo narisali.« Obvezne so bile tudi igre v naravi, kjer se ni ločilo, kdo ima 'lulčka' in kdo 'luliko'.Vsi pogumni, vsi heroji ... »Plezali smo po raznih luknjah, in če bi jaz kot mama danes izvedela, da moj otrok pleza po takšnih mestih, bi me pobralo od strahu. No, k sreči naši starši niso vedeli, kje se potikamo.« Kak siv las manj ... tudi ona jih ima, a se barva.