Govorim o starih prepričanjih, zastarelih načelih, ki držijo ljudi ujete v ječah njihovih predstav in določajo njihova opravila. Vi ljudje severne Irske! Nehajte! Spustite orožje. Vaša borba se je porodila iz prastare obupane ljubezni med vami. Vi sploh ne veste več, kaj je življenje. Če bi to vedeli, če bi kdaj spoznali, kdo je Bog in kaj je pravo krščanstvo, če bi se vrnili k religiji svojega srca, potem bi prenehali s temi norostmi. Vi stari frustrirani vojščaki. Poslušajte svoje ljudstvo! Saj imate vendar ljudi v svoji deželi, imate žene, matere, očete, otroke. Slišite svojih otrok jok in smeh. Naj se vaše srce omehča, pa odprite svoje oči in glejte lepoto vaše dežele. Če ste me kdaj koli ljubili, če ste v meni kdaj koli videli nekoga, ki kaj ve o ljudeh in o njihovem hrepenenju po življenju - potem naj živijo! Sami zaživite! Niste prestari, niste otrdeli, še vedno imate srce, ki bije v vaših prsih, še vedno imate sinove in hčere, za katere hočete najboljše. Mislim na vas oboje - na vas protestante in vas katolike. Res obstaja samo en Bog, on pa se smeje nad vsemi dogmami in oblikami, njega v njih ni, on ni niti religiozen, nikdar ni bil in nikdar ne bo. Te predstave so prazne, tako prazne kot škatle za čevlje, ki so polne prahu stoletij. Prah smrti, ki vedno proizvaja samo smrt.