Vsi vemo, da je takojšnja zadovoljitev potreb velikokrat nemogoča in da imajo otroci različnih starosti različne tolerance čakanja. V prvem letu svojega življenja si otrok nabira izkušnje in oblikuje zaupanje, ki ga bo imel do sebe in sveta okoli sebe, zato je primerno, da starši njegove potrebe čim prej prepoznajo in dojencu zagotovijo, da so pripravljeni njegovo potrebo zadovoljiti. Dveletni otroci hočejo samostojno odločati o tem, kaj in kdaj kaj hočejo. Normalen dveletnikov razvoj staršem narekuje, da se izognejo situacijam, v katerih je otrok izpostavljen čakanju ali mirovanju, ker tako sebi in otroku prihranijo marsikatero stresno situacijo. Predšolski otroci ne marajo ukazovanja, vendar so njihove komunikacijske veščine izoblikovane do take mere, da razumejo zahteve staršev in koncept čakanja ali odlašanja užitka. Čeprav je predšolski otrok nepotrpežljiv, je sposoben razumeti koncept prioritet. Telefon ostaja štririletniku tekmec, ki jemlje mamino pozornost, vendar lahko mama njegovo krizo čakanja ublaži tako, da otroku ob zvonjenju telefona pojasni: »Vem, da je klic nujen, vendar se bom v petih minutah vrnila in se posvetila tebi.« Z zahvalo po opravljenem telefonskem pogovoru mama izrazi otroku priznanje za njegovo potrpežljivost, svojo besedo pa drži tako, da mu prebere pravljico ali skupaj z njim posluša njegovo priljubljeno pesmico. Starši lahko predšolskemu otroku bistveno olajšamo učenje potrpežljivosti s pojasnitvijo poteka dogodkov, kot na primer: »Tvojemu bratcu moram nujno pomagati najti čelado za kolo, takoj zatem pa bova prebrala tvojo knjigico.« Navedena pojasnitev izraža naklonjenost do otroka in mu zagotovi, da nanj nismo pozabili. Timer je pogosto pripravno učilo za otroka te starosti, ker omogoča vizualno merjenje časa in daje otroku lažjo predstavo, kdaj bo recimo pretekel čas, ko ga bo mamica odpeljala na igrišče. Predšolski otroci so dovzetni za sodelovanje in imajo radi domišljijske igrice. Poznavanje teh otrokovih značilnosti staršem pomaga, da otroka uspešneje pripravijo na dogodke, ki vsebujejo čakanje. Otroka te starosti lahko na obisk zdravnika pripravimo tako, da izrazimo svoje razumevanje njegovih želja in mu obenem razložimo pomembnost zdravniškega obiska. Pred obiskom zdravnika otroku lahko pojasnimo: »Vem, da bi raje šel na igrišče, vendar je obisk pri zdravniku zelo pomemben, ker nama bo dal kapljice za tvoje boleče uho.« Starši, ki skupaj z otrokom načrtujejo strukturiranje njegovega čakalnega časa (otrok vzame s sabo priljubljeno knjigico, starši se z njim igrajo domišljijsko igrico ipd.) odkrivajo z otrokom njegove notranje vire, ki so potrebni za toleriranje bodočih frustracij in zvišujejo prag njegove potrpežljivosti. V tem obdobju lahko zmanjšamo otrokovo frustracijo tudi tako, da pritegnemo otroka k zanj prijetnejši aktivnosti, kot na primer: »Pojdiva sedaj na sprehod, nalogo bova končala po večerji.«