Lutka je lahko oblika komunikacije na različnih ravneh med otrokom in odraslim, med otroci samimi, na tretjem mestu pa je lutka kot umetniško sredstvo, ki z otrokom komunicira na simbolni ravni. Tako naj bi se študentje različnih smeri vsaj od daleč spoznali z vlogo lutke v kurikulumu in možnostmi lutke kot načina komunikacije, ki bistveno zmanjšuje stres v odnosu med odraslimi in otroci. Lutka je nekakšna vmesna postaja: če se otrok zmoti, je nerodno, če pa se zmoti lutka, ni nič hudega. In tudi nič hudega ni, če lutka krega otroka, precej huje je, če ga okrega učitelj. Pri komunikaciji prek lutke torej otrok ni izpostavljen na način, da bi se čutil ogroženega; tako je lutka danes že prepoznana za eno osnovnih sredstev pri sodobnem pouku na zgodnji stopnji, ko skušamo kurikularne vsebine posredovati predvsem skozi igro.