licejev, ki prav tako izhajajo iz revnih družin, a licej, ki so ga obiskovali, ni vključen v ZEP . Tisto, kar je mogoče že na prvi pogled opaziti, ko je govora o politiki pozitivne diskriminacije v obliki prioritetnih območij izobraževanja, je zgovoren molk o etnični segregaciji v francoskih nižjih srednjih šolah, o segregaciji namreč, ki je ponekod tako očitna, da jo Georges Felouzis, ki je skupaj s sodelavci opravil eno redkih raziskav o tem problemu, imenuje »šolski apartheid«. Z etnično segregacijo je tu mišljena zelo velika koncentracija otrok imigrantov (Magreb, Afrika, Turčija) v določenih nižjih srednjih šolah. Ta segregacija negativno vpliva na njihovo šolsko uspešnost in osebno identiteto. Pogosto so v šoli učno manj uspešni, obenem pa se čutijo zavržene, potisnjene na rob družbe, ker se šolajo v »šolah getih«, ki se jim drugi poskušajo, če je le mogoče, izogniti. Vzroka za tako močno etnično segregacijo otrok v teh šolah sta dva. Prvič, nahajajo se običajno v predmestjih, kjer je večina prebivalcev imigrantov, to je v nekakšnih getih. Ker starši praviloma ne morejo izbrati med javnimi šolami, morajo otroka vpisati v šolo v okolju, kjer stanujejo. Tako se v getih oblikujejo »šole geti«, v katerih je struktura učencev enaka strukturi prebivalcev geta. Drug vzrok pa je v uspešnih strategijah, ki jih uporabljajo nekateri (večinoma so to premožnejši in bolje informirani starši iz teh predmestij) – svoje otroke vpišejo v bolj ugledne in perspektivne šole (tisti, ki zmorejo plačati zasebne šole, jih lahko izberejo, drugi lahko vpišejo otroke v boljše javne šole, ker jih vpišejo v razrede s posebnimi usmeritvami: glasba, ruski jezik, ki jih šole v getu ne ponujajo, in imajo zato pravico do vpisa v druge šole). S tem se koncentracija otrok imigrantov v »šolah getih« še poveča. Dodaten problem je, da je za te šole značilna tudi močna socialna segregacija in koncentracija neuspešnih učencev. Tako se v njih kumulirajo trije negativni pojavi, ponekod pa se dogaja še dodatna segregacija znotraj šol, torej po šolskih razredih. Pri tem velja poudariti, da pojav etnične segregacije v šolah ni nekaj, kar bi šolska oblast spregledala, ampak je nekaj, kar kot tako sploh ni priznano, ker je v nasprotju s francoskim republikanskim modelom integracije imigrantov v francosko družbo, ki priznava le svobodne in enakopravne posameznike. Obe predhodno obravnavani izobraževalni politiki (afirmativnega ukrepanja in pozitivne diskriminacije) poskušata zagotoviti enake