Najbrž je bil pri tem malo prehiter. Naslednjega pusta namreč nismo šli praznovat nikamor. Zima je bila bolj surova kot prejšnje leto in se je dlje obirala. Sneg, ki je zapadel februarja, je še zmeraj ves težak ležal po cestah. A tudi jaz sem se počutila težko - pretežko, da bi se podala na praznični izlet. V osmem mesecu nosečnosti, z napetim trebuhom, v katerem je bil najin tretji otrok, sem čutila, da me še vedno spremljajo učinki lanskega pusta. Še zadovoljna, da sem lahko ostala doma, daleč od zmagoslavnega srepenja zelenega Jurija, sem delila sladkarije otroškim maškaram, ki so veselo klicale s praga: »Imate kaj za pusta hrusta?« In ko se zdaj bližajo prazniki, me še vedno premamijo potrošniške vabe: barvasti papirji in trakovi, darila, ki jih bom kupila in poslala v Ameriko, jaslice, ki so shranjene v kleti in za katere me mika, da bi jih že pred tedni potegnila na plano. Obenem pa mislim tudi na prastari pomen praznikov, ki imajo skrito moč, koledar, ki je podlaga vsega, in neizprosno menjavanje letnih časov. Vem, da proga rdeče barve, prgišče semen, skrivnostni ostanki vere in strahospoštovanja še vedno prežijo - skriti, a ne brez moči - v našem življenju.