V Sloveniji je večina praznikov trdneje zasidrana v duhovnosti, hkrati pa neurejeno kipijo čez jasno začrtane meje enega dne. Februarja na primer se prve otroške maškare pojavijo pred našimi vrati že konec tedna pred pustno soboto in mi nato ves teden nepretrgano pritiskajo na zvonec in živce. Vsako leto odprem vrata in presenetijo me hudički in majhne čarovnice, ki mi vračajo strmeč pogled. Vsako leto me ujamejo nepripravljeno in praznih rok, brez zaloge poceni sladkarij v kredenci, tako da sem jim prisiljena razdeliti svoje najfinejše italijanske čokoladke. (Jasno, če bi na hitro pokukala v cerkveni koledar, bi mi to povedalo, da ne gre samo za pustni torek, ampak za večdnevno obdobje.) Podobno je tudi pri vseh svetih: en teden čiščenja in pripravljanja grobov - zagotavljam vam, da to ni dejavnost, ki bi dajala kdove kakšen zaslužek. Božič, moj najljubši praznik, doživlja v Sloveniji tako divje spremembe, da se ves december ne moreš obrniti, ne da bi trčil ob dedka Mraza, komunistično posvetno različico našega dobrohotnega belobradega prijatelja, ali na nedavno rehabilitiranega Božička. Cerkveni koledar spet dvigne svojo grdo glavo, ko se Miklavž pokaže že na svoj god, 6. decembra, in me brez izjeme preseneti vsakič znova. Ne morem si kaj, da se ne bi spraševala, kaj se je zgodilo s tistim preprostim odštevanjem: še dvajset dni nakupov do božiča, še devetnajst dni nakupov do božiča ...