Otroci si trenutno v Hermanovem brlogu lahko povsem od blizu ogledajo staro skrinjo, ki je rabila za shranjevanje oblek in drugih predmetov, otroško zibko, leseno hojco na kolescih iz prejšnjega stoletja. Stara slovenska glasbila sicer lahko vidijo, zaslišijo pa jih s pomočjo računalnika: ugibajo z računalniško miško, ko prisojajo zvok ustreznemu glasbilu. Seznanjajo se z opravili doma in s pridelavo hrane na polju in morda prvič doslej vidijo in otipajo ajdo. Odkrijejo, da so ljudje nekoč izdelovali igrače sami doma in da se po pustne maske ni šlo v supermarket. Tokratni priložnostni razstavi z naslovom S Hermanom na etnopotep se pridružuje nekaj še precej bolj spektakularnega, vsaj otroci menijo tako. In njihovo mnenje v tem muzeju šteje največ! Herman ima namreč v živobarvnem brlogu tri terne: banko, lutkovno gledališče in čisto pravo slaščičarno. Da smo po vzoru drugih evropskih držav Slovenci sploh dobili otroški muzej, gredo zasluge sedanji ministrici za kulturo Andreji Rihter, nekdanjemu vodji omenjenega muzeja. Skupaj s sodelavci je pred leti menda prav od otrok izvedela, da si v muzeju želijo tudi slaščičarno. Danes tam vsakemu zvedavcu postrežejo s kolačkom. Če animatorko Maruško vprašate, od česa se otroci kar ne morejo odtrgati, bo brez pomisleka odgovorila: od banke. Ker muzej sodeluje tudi z Banko Celje, saj je Herman Lisjak Varčevalec maskota varčevanja v šolskih hranilnicah omenjene banke, ima svojo bančno izpostavo tudi Hermanov brlog. Muzejska banka, ki ima posebno sobico, je pravzaprav pomanjšana čisto prava banka, s črto zaupnosti, z bančnimi okenci, za katere otrok sede in po mili volji uporablja bančne knjižice, vanje vpisuje pologe in izplačuje skoraj prave bankovce - na njih odtisnjena beseda »vzorec« nikogar ne moti.