"Jaz lika matere ne čutim tako zelo enoznačno, nasprotno, že z uvodno sceno z rokami deklice v materinih ustih vpeljem v odnos med materjo in hčerko nekaj ambivalentnega, kar se nato vleče čez cel roman. Mati hoče deklici pogreti roke na najbolj učinkovit način. Za hčerko je to dejanje nasilje in ljubezen hkrati. Toplina in hlad. Želja in strah. Hkrati pa ta scena nakazuje na to, da matere lahko svoje hčere tudi pogoltnejo, uničijo... Ljubezen je lahko tudi destruktivna. Čeprav gre pri Ingrid še za nekaj drugega. Da hoče igrati prvo vlogo, imeti oblast nad svojo hčero, jo imeti v oblasti. Kar oblači v cankarjanske cunje slovenske matere, ki se žrtvuje za svoje otroke. Če bi hči izstopila iz igre, se ne vračala več k njej, do vsega tega ne bi prišlo. Lea Kralj, sicer kraljica opernih scen, tega ne zmore. Pretrgati ta tip odnosa s svojo mamo, ne biti žrtev... Lahko bi celo rekla, da se ne zna upreti zastrašljivi privlačnosti žrtvovanja, da je v njej nekaj samomorilskega... Slavoj Žižek bi to znal pshoanalitično gotovo bolje razložiti kot jaz. Kajti Lea Kralj bi lahko stopila iz svoje otroške sobe, šla odpret hladilnik, ali enostavno odšla... Njeni sandali jo ves čas čakajo pripravljeni... Poskusite prebrati knjigo s to ambivalentno optiko, morda se vam bojo stvari prikazale v drugačni luči."