JRRjevo mozganje in raziskovanje Hobitovega nadaljevanja sta obrodila več sadov, kot bi si bil lahko kdorkoli predstavljal. Delo, ki je bilo najprej zastavljeno kot otroška pripovedka, se je v šestnajstih letih razvilo v zapleteno fantazijsko pripoved, ki je na koncu dobilo naslov The Lord of the Rings. Stanley je Tolkienu vseskozi stal ob strani, podpiral na trenutke zmedenega in temperamentnega avtorja, ki je ob priložnosti vse skupaj celo ponudil drugemu založniku (ta je stisnil rep med noge, ko je ugledal, s kako obsežnim delom bi se moral spopasti), ter na koncu jamčil za predvideno izgubo tedaj zajetnih tisoč funtov, ko je Gospodar prstanov v treh delih izšel med letoma 1954 in 1955. Kmalu je postalo jasno, da sta tako pisatelj kot Unwin močno podcenila potencial povesti. Kljub mešanim kritikam je javnost knjigo takoj opazila. BBC je šestinpetdesetega posnel močno okleščeno radijsko priredbo v dvanajstih epizodah in jo predvajal na tretjem programu. Tiste čase je bil radio v Britaniji osrednji medij, tretji program pa so imeli za 'intelektualnega'. Tako je LotR dobil ugled in užil dobro prodajo, ki je avtorju prinesla lep kupček denarja. Vendar pa je ta prihodek temeljil zgolj na trdo vezani izdaji, ki ni dosegla ne tujega, ne splošnega občinstva. Pravi razmah je Gospodar namreč doživel ob izidu napol piratizirane, cenejše broširane izdaje (paperback) leta 1965. Zaradi spora z ameriškim partnerjem glede pravic je bil LotR deležen zastonjske publicitete, dočim je bil čas sredi šestdesetih, poln zadevanja in iskanja drugotnih nivojev zavedanja, nadvse primeren za sprejem nečesa takega, kot je Gospodar. The Lord of the Rings je postal kultni roman in sprožil pravi val fantazijske literature, njegova priljubljenost je z leti samo rasla. Tako zdaj stojimo, kjer pač stojimo - pri veselih obrokih s Frodom.