Ideje so kot kokoši, ki frfotajo v velikem kurniku. Nekatere se pustijo ujeti razmeroma hitro, nekatere s težavo, najlepše je, razumljivo, najtežje uloviti; včasih se sploh ne puste. Ideje spremlja velika mera nepredvidljivosti. Pojavljajo se iz dolgočasja, včasih v sanjah, velikokrat iz nuje, pogosto pa kar tako brez posebnega razloga. Ideja je stvar zavedanja, nima teže, oblike, se ne podreja vidu, otipu, sluhu, vonju in okusu, nima teže, se ne mečka, je ne napadajo molji, z eno besedo: nima realnih dimenzij, je bolj slutnja možnega kot kaj drugega. Ideje so rahle, slabo obstojne in zmuzljive, kadar so, jih je treba takoj in nemudoma zabeležiti. Zato nastanejo idejne skice. Ideja je tako transponirana v črtno strukturo na papirju. Taka risba nastane v nekaj minutah. Črte naj bi čim hitreje sledile miselni zasnovi, tako da ja ne bi nič ušlo. Moje idejne skice stolov so skromnih razsežnosti, so v približnem merilu 1: 5. Ko je to narejeno, gre kreativni del moje malenkosti na počitek, takoj nato ali čez nekaj časa se pojavim kot kritiški motrilec skice na papirju. Če se moji kritiški presoji skica ne zdi dovolj dobra, jo zavržem ali arhiviram, nič se ne ve, mogoče mi bo prav ta skica čez nekaj časa postala všeč, in tako naprej. Če prestane vse mogoče preverjanje, začnem risati stol v merilu 1:1. Tak načrt je precej velik. Ob risanju se sproti odločam za še morebitne tehnične in izvedbene posebnosti, ki spremljajo skoraj vsak moj izdelek. Na splošno velja, da se z načrti svojih izdelkov precej risarsko potrudim, precej bolj kot zahteva sam objekt. Narišem sence, materiale poudarim z barvnimi svinčniki, dodam kaligrafsko izpisano ime prihodnjega izdelka. Nekateri pripominjajo, da so moji načrti celo lepši od izdelkov. V takih pripombah čutim elemente ironije in podcenjevanja. To kar tako, mimogrede. Ko je načrt za stol, no, ni rečeno, da mora biti ravno stol, lahko je miza, klop, ptičja krmilnica, razstavna vitrina, obešalnik za obleko, poštni nabiralnik, stojalo za note, podstavek, omarica, otroška postelja ali kaj drugega, končan, ga obesim na vrata v svoji mizarski delavnici v kleti na Pribinovi ulici 2 v Ljubljani, za Bežigradom, kjer stanujem. Od tukaj naprej delujem kot mizar. Kot mizar se pogosto jezim na risarja načrta, češ kaj vse si lahko izmisli kakšen arhitekt! Kljub temu se skoraj zmeraj držim natančno vsega, kar je narisano na načrtih. Moji izdelki so narejeni zmeraj točno po načrtih. Kadar sem kot mizar hotel narediti kaj po svoje, se ni nikoli obneslo. Intuitivnega spajanja in rezanja lesa ne poznam. Ta prijem je bolj v navadi pri kiparjih, jaz sem po svoji osnovni izobrazbi arhitekt. Arhitekti, vsaj v načelu, si služijo vsakdanji kruh z risanjem načrtov. Arhitekturne realizacije so narejene v skladu z načrti. V zadnjih letih jih rišejo z računalniki. Risbe z rapidografi, svinčniki, trikotniki, ravnili in šestili so že skoraj zgodovina. Jaz rišem svoje načrte še tradicionalno. Ne da ne bi mogel z računalnikom, to sploh ne, pa kaj jaz vem, po starem izdelani načrti se mi zdijo lepši in premorejo obilo in več osebnega izraza kot tisto, kar prihaja iz tiskalnikov. Predvsem pa to, kar delajo vsi, me ni nikoli preveč vznemirjalo.