Krištof Kolumb, v Genovi rojeni raziskovalec in odkritelj Novega sveta, je vse dogodke v zvezi z najbolj znano potjo čez Atlantik zapisoval v ladijski dnevnik, katerega vsebina je danes javno dostopna vsem zainteresiranim. Kronološko je dan za dnem zapisoval vse spremembe kurza, vremenske razmere ter ostalo dogajanje na krovih ladij Pinta, Niña in Santa Maria. V dnevnik pa je 11. in 12. oktobra 1492 zapisal nekaj, kar je po mnenju mnogih opis videnja NPL-ja. Okoli dvaindvajsete ure zvečer 11. oktobra je Kolumb v daljavi zagledal majhno luč, ki je bila podobna plamenu voščene sveče, premikala se je gor in dol. Ker ni bil prepričan, v kaj gleda, je zaklical svojemu slugi Peru Gutierrezu, naj pogleda v tisto smer. Gutierrez je tudi sam opazil premikajočo se luč. Podoben pojav se je ponovil še enkrat ali dvakrat. Kolumb je bil zaradi videnega prepričan, da je kopno zelo blizu in ga je po petih urah tudi zagledal. Mnogi skeptiki menijo, da je bila neznana luč najbrž večji taborni ogenj ameriških domorodcev, s katerim so se greli na otokih ob obali Amerike. Vendar že enostaven izračun ovrže teorijo, da je mogoče z razdalje 90 navtičnih milj, kolikor je bil takrat Kolumb oddaljen od kopnega, videti kaj takšnega. Če stojimo na višini dveh metrov nad morsko gladino, vidimo trinajst navtičnih milj daleč. Po tem pravilu Kolumb s krova ladje Santa Maria ni mogel videti dlje kot 40 ali 50 navtičnih milj. Da bi videl 90 navtičnih milj v daljavo, pa bi moral