A fascinacija je po tolikih druženjih z azurno krasotico, še posebej po dveh obiskih v štirinajstih dneh, že malo uplahnila. Še več, ko se takole po prvomajskih počitnicah, preživetih na slovenski obali, zamislim, ugotovim, da naši preljubi Sloveniji pravzaprav ne manjka čisto nič. Kombinacija igralnice v Monte Carlu, nič kaj estetskih in celo previsokih betonskih nebotičnikov Monaka in cestnih otočkov s palmami v Cannesu ali Nici je pri nas združena kar na enem mestu – Portorožu. Na igralnico spominja stari Palace (na žalost sicer le še pročelje), nebotičniki so podobni hotelom, ki so tu bolj estetski in celo ne tako na gosto posejani, otočki s palmami pa so popolnoma enaki. Gremo naprej! Nagnetenim rdečim streham starih hišic in mogočnemu zvoniku v starem jedru Tropeza je sumljivo podoben naš Piran, ki je morda nastal celo pred tem veliko slavnejšim dvojnikom, le da je veliko bolj ljubek ... Verjetno bi v podrobnejši analizi našel še kar nekaj podobnih simetral. Slednjim, tako kot na splošno vsem stvarem pri nas, manjka le ena stvar. Veličina. A ta ne pomeni dosti. Slovensko je lično majhno, ravno prav oddaljeno in ne preveč stisnjeno, francosko ali raje svetovno pa je v nekaterih pogledih celo preveliko, medsebojno preveč oddaljeno, včasih kar malo neosebno. Ko bi le znali Slovenci ceniti to ekskluzivnost in narediti nekaj za pritegnitev svetovne smetane, ki bi postavila našo deželico na zemljevid najbolj zaželjenih prestižnih destinacij! Manjka nam seveda še veliko, od ekskluzivnejših kapacitet, kot so še bolj luksuzni hoteli, morda še kakšno bolj atraktivno golf igrišče, pa bolj živahno nočno življenje, da o večjih marinah, letališčih in heliodromih ne govorim. Kaj šele o nespretnih turističnih delavcih in gostincih brez tistega »končnega dotika«, ki ga nemalokrat manjka. A morda je tako še bolje, saj se tako ne vdajamo trendu neizprosnega kapitalizma in včasih kar neokusnemu kopičenju denarja na račun ubogih »nižjih slojev«. Bogataši pa so pregovorno vsi enako oholi, ne glede na to, od kod prihajajo. Premožni intelektualci so seveda izključeni, resnici na ljubo pa tudi bolj redki.