Bolezenska slika je zelo odvisna od tega, kako hitro nastane srčna poškodba. Kadar obsežna poškodba nastane naglo, težave pa so takojšnje in hude, govorimo o akutnem srčnem popuščanju. Take bolezni so obsežni miokardni infarkti ali vnetje srčne mišice. Bolniki potrebujejo takojšnje bolnišnično zdravljenje, brez njega ne bi preživeli. Problematično je kronično srčno popuščanje, ki nastane počasi, pogosto se priplazi neopazno, zato ga v začetni fazi, ko bi bilo zdravljenje veliko bolj uspešno, lahko spregledata tako bolnik kot zdravnik. Najpomembnejša težava ali simptom je težko dihanje ali dispneja občutek pomanjkanja zraka, ki ga bolniki različno doživljajo in opisujejo kot težko sapo, pomanjkanje kisika, nezmožnost globokega dihanja, potreba po globokem dihanju ... Ta občutek sprva izzovejo vsakdanje obremenitve, ko se stanje slabša, pa že zelo majhne obremenitve. Na koncu je bolnik prikovan na posteljo in stol. Kadar je stanje zelo resno, težko dihanje spremlja tudi kašelj. Oboje nastane zaradi zastajanja krvi v pljučih, saj jo oslabljeni levi prekat ne črpa dovolj učinkovito. Posebne oblike težkega dihanja so napadi težke sape, ki nastopijo ko se bolnik uleže, ali pa ga težko dihanje zbudi nekaj ur potem, ko je zaspal. Drugi pogost simptom je utrujenost, ki se pojavi že pri vsakdanjih opravilih. Telesna zmogljivost bolnikov je zaradi težkega dihanja in hitre utrujenosti bolj ali manj okrnjena. Zaradi slabega krvnega pretoka imajo bolniki hladne okončine, kadar je stanje zelo resno, pa jim pomodrijo prsti, ustnice in uhlji. Ko bolezen napreduje, nastopi otekanje odtod izraz srčna vodenica. Sprva otečejo gležnji, z napredovanjem sindroma pa otekline zajamejo vse spodnje okončine. Voda se nabira tudi v trebuhu in trebušnih organih, zato se poveča obseg trebuha. Zaradi otekanja jeter bolnike tišči pod desnim rebrnim lokom, zaradi oteklega črevesja dobijo prebavne težave.