A od avtomobilske industrije bi se dalo v slovenskem političnem oglaševanju marsikaj naučiti. Res je, da je avtomobilizem za dekade starejši kot slovenska politična scena, a imidža, ki si ga je pridobil, gotovo ni lepil na vsako drevo, na vsak vogal trikrat in osemkrat na oglasne table, ki so sicer šestnajstkrat večje od plakata. Gre za to, da je vsa Slovenija polepljena z obrazi bolj ali manj vidnih ljudi, in problem je, da so vsi enaki. To je sicer lepo, ker potem so tudi vsi enakopravni. A ker namen politične kampanje ni vzbujati vtis, da se trudi za formalno enakopravnost vseh konkurentov, pač pa zmagati na volitvah in torej izločiti politične nasprotnike, bi volivec pričakoval, da bo v tej smeri tudi delovala. Predvsem tiste stranke, ki niso znale poskrbeti, da so njihovi kandidati videti plakatu primerno, bi se lahko poslužile kašnega premetenega izhoda v sili, ki bi osvojil simpatije volivcev. Ko pa se predstavljajo vsi po istem vzorcu, je to voda na mlin kandidatom najbolj poznane stranke, sploh če se ta povrhu še najbolj spretno promovira. Kdo to v Sloveniji je, je po devetih letih demokracije seveda jasno. Še posebej, ker so tudi v demokracijah mediji "podaljšana roka oblasti".