V petdesetminutnem, zelo dobro strukturiranem solu Self-Unfinished je v tišini osredotočen na telesno morfologijo (pesem Diane Ross se zasliši šele na samem koncu med koreografovim zapuščanjem prizorišča). Na začetku njegovo telo učinkuje kot biološki stroj, kar doseže z odlično izvedbo, a idejno vendarle precej enostavnim posnemanjem gibov in zvoka kakega viličarja, temu pa sledi hoja naprej, ki vsebuje gibalni vzorec vzvratnega premikanja. V osrednjem, tudi najbolj zanimivem delu, zlasti zaradi avtorjeve osupljivo natančne izvedbe, pa z uporabo oprijete dolge črne obleke - ki bolj kot kostum rabi kot rekvizit - telesno morfologijo učinkovito razvija skozi nerazpoznavne forme; tako s sočasno hojo z nogami in po rokah proizvede učinek, kot da bi pred nami komunicirali dve brezglavi telesi, v naslednjem prizoru pa z golo, proti stropu štrlečo zadnjico in s premikanjem rok na način, da gledalec dobi vtis, kot da gleda premikanje nog, ustvari spet še en drugačen, nekakšen etejevski oziroma mutiran organizem. Self-Unfinished je fizično izjemno naporna predstava, ki od izvajalca zahteva tudi neprekinjeno psihično koncentracijo, pri čemer organsko telo uporablja kot medij za ustvarjanje anorganskih oziroma mutiranih oblik. Zelo podobne izvedbe je sicer mogoče videti tudi v akrobatskih šovih, res pa je, da jih koreograf zelo spretno strukturira v uprizoritveno celoto.