Ta Brandova avtobiografija je dejansko videti kot neskrupulozna razgrnitev njegovega življenja, od otroštva in intimnosti, zakulisja filmskega posla, igralskih trikov, sodb o filmih, igralcih in režiserjih do njegovih političnih pogledov in življenjske modrosti. Vendar vselej brez obrekljivosti ali žaljivosti do ljudi iz filmskega sveta, do katerih je pogosto prav trd in osupljivo natančen v njihovih opisih. Prav tako ne skriva svojih zgodb z ženskami, toda če reče, da "sem imel do žensk tako rekoč enak odnos kot do telefonskega imenika", poskuša ob tem tudi malo "psihoanalitično" pomodrovati. Ljubitelje Zadnjega tanga v Parizu bo verjetno zabavala njegova anekdota s snemanja, kjer mu je hladno stanovanje pomagalo, da mu Bertoluccijevi zahtevi po "avtentičnosti" navkljub ni bilo treba kazati spolovila. Ampak tudi to je njegov "avtorski" prispevek, nič manjši kot njegove razčlembe filmskih likov, ki jih pogosto spremljajo še "sociološka" in politična razmišljanja (npr. primerjava mafije in CIA, nacizma in vietnamske vojne). Še rajši pa se Brando predstavlja kot modrec s samotnega otoka v Tahitiju, ki lahko o vsem odkrito spregovori, ker se "ničesar več ne boji". Res pa je, da je takšen tudi videti.