Saj mu nihče ne očita, da se problemov ne loteva aktivno. Ampak vrsta ukrepov, ki jih je poskušal urediti normativno ali pa izvesti v praksi, je bila takih, da so trčili ob temeljna načela sodniške neodvisnosti in nepristranskosti. Naj dam primer. Z zakonodajno spremembo je poskušal vpeljati sistem pravosodnih inšpektorjev, ki bi nadzirali, kako sodniki uporabljajo zakon. Logično je bilo, da bomo sodniki ostro reagirali na tak poskus podrejanja funkcije sojenja politiki. Ti inšpektorji bi bili namreč zaposleni pri ministrstvu za pravosodje. Ali pa ministrovi poskusi vpletanja v odprte sodne postopke. Institut službenega nadzora je poskušal uporabiti v razmerju do konkretnih sodnikov in do konkretnih, bolj ali manj medijsko izpostavljenih postopkov. Verjetno ni bilo naključje, da sem bil ravno jaz prvi predsednik sodišča, ki mu takega posega v sojenje ni dovolil.