Z veliko gotovostjo smemo trditi, da ne uradno naročilo, ampak je bila Edgarjeva ribičija tista, zaradi katere si je s svojega uglednega mesta že zelo zgodaj, v prejšnji Jugoslaviji, prizadeval za delovne stike (in pobratenje) med regensburško in ljubljansko univerzo, tudi pri osnovanju društva Bavarsko-slovenskega prijateljstva je sodeloval in osebno pridobival člane, posebnih zaslug pa si je pridobil med osamosvojitvenim obdobjem, ko je v nemški javnosti zastavljal svoj ugled - in ostro pero - proti enostranskemu, neresničnemu, od dolgoletne propagande zaslepljenemu pisanju o Sloveniji v bavarskih medijih. To je imela pred očmi naša vlada, ko mu je podelila slovenski potni list s častnim državljanstvom. Ne samo da je bil nanj ponosen, prav po otroško ga je bil vesel in v Slovenijo je od takrat pripotoval le z njim - ne samo poleti in jeseni na ribolov, celo za en sam večer, npr. na razglasitev razultatov natečaja za najboljšo umetno muho, pozneje tudi tovrstnega državnega prvenstva je bil pripravljen prevaliti dolgo pot iz Regensburga v Slovenijo.