Kje in kdaj natanko pa se začne raziskava milanske verzije Nenavadnega primera doktorja Jekylla in gospoda Hyda, kot se glasi celotni naslov slavnega Stevensonovega dela? Odgovor je precej preprost, nekoliko težje pa je odgovoriti na vprašanje, kaj je privedlo do razcepa osebnosti. Dida, kot smo ga poznali nekoč in ki je veljal za enega najboljših - če ne celo za najboljšega - vratarjev na svetu, se je nedvomno izgubil nekje med povratno tekmo četrtfinala lige prvakov v sezoni 2004/05 in finalnim srečanjem istega tekmovanja v isti sezoni. Naj spomnimo, da je na prvem omenjenem srečanju Dido na milanskem mestnem derbiju v ramo zadela bakla, ga celo onesvestila in poskrbela za prekinitev srečanja, na drugem pa je bil Brazilec eden glavnih krivcev za to, da je Liverpoolu v Carigradu uspel eden najbolj spektakularnih preobratov v zgodovini nogometa. Glavni teoriji sta dve: po eni naj bi Dida že na tisti sloviti finale pripotoval kot doktor Jekyll in gospod Hyde v eni osebi, po drugi pa naj bi do razcepa osebnosti prišlo prav v največjem turškem mestu. Zagovorniki prve teorije svoje prepričanje utemeljujejo s tem, da naj bi Brazilec ob bližnjem srečanju z baklo doživel psihični šok, po katerem se ni bil sposoben pobrati. Večina zagovornikov druge teorije poudarja, da se je Didi sredi njegovega najboljšega obdobja pač morala primeriti ena slabša tekma, 33-letnik pa si nikoli ni odpustil, da se je to zgodilo prav na najpomembnejšem srečanju v njegovi karieri. Najbolj ostra peresa med zagovorniki druge teorije pa so prepričana - to prepričanje se v javnosti ni uveljavilo, a vendarle -, da si Brazilec ne more odpustiti domnevnega veseljačenja v odmoru med polčasoma carigrajskega finala.