Do konca 1904 je na Slovenskem divjal neusmiljen kulturni boj med liberalci in katoliki, ki so protestantskim reformatorjem pripisovali različen pomen. Med svobodomisleci je štrlel Anton Aškerc, ki je pisal o Trubarju in epski pesnitvi, se spraševal, ali je upesnitve vreden junak - oziroma častil domače luterance kot stvaritelje vseslovenskega knjižnega jezika, začetnike domače književnosti in samozavestne upornike zoper pokvarjeni Rim in njegove dogme. Na nasprotnem bregu si je dr. Evgen Lampe močno prizadeval ohraniti tradicionalno negativno stališče do kranjskih protestantov 16. stoletja. Ko so se pozneje - zaradi Trubarja - razklali še liberalci, se je Oton Župančič oglasil z znamenito mislijo, češ da je bil Trubar prvi, Prešeren pa da je edini. Bolj kot Župančičevo je odločilo ostro pero Ivana Cankarja: ta je 1908. podprl Aškerca in v Hlapcih postavil najlepši spomenik reformaciji 16. stoletja: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva sodrga. In mi smo vnuki naših dedov.«