To ni izmišljena zgodba iz filma, dogodek se je res zgodil in fantek je res izrekel te besede. »Pomagal sem mu jokati«. Otroci izrečejo najbolj domislene in dovršene misli. Povedo točno to, kar mislijo. Da nam je staršem večkrat nerodno in se namesto njih opravičujemo, čeprav bi jim morali pusti, da tega ne izgubijo prehitro. Da so sposobni reči: »To igračo pa že imam«, ko jo na praznovanje rojstnega dne prinesejo prijatelji, čeprav nam je zato nerodno, neprijetno pa je tudi prijateljem. Ampak dejstvo je, da otrok to igračo že ima in je to tudi povedal. Kdaj ste vi nehali govoriti popolno resnico in jo zdaj prikrojite, olepšate in jo lepo zavijete? Kdaj ste začeli priskuškovati prizvokom v besedah, ki jih slišite? Si upate reči svoji mami, da za njen rojstni dan ne morete priti, ker ste preutrujeni in ne bi zmogli družinskega slavja? Trudim se, da moje besede ne bi bolele, da bi bile poštene, ampak ne pregrobe. Da bi pomagale in ne uničile. Čeprav sem včasih utrujena od tega. Od vseh besed in pogovorov in vseh dobronamernih dialogov. Od iskanja pravih besed med množicio tistih, ki bi jih z največjim užitkom izstrelila. Pa si ne upam. Ker se bojim posledic. Ker vem, da pride kesanje. Da pride žalost, predvsem pa, da pridejo trenutki, ko ne bom več tako mislila. Vsaj ne tako hudo, tako močno. Ko bom mirna in bo legel mrak nad moje mesto. In bom le še utrujena. Takrat bi mi bilo žal. Nazaj pa ne bi mogla. Kar ne pomeni, da ne povem. O, pa še kako povem! Ampak povem tako, kot bi si želela, da kdo pove meni. Posebej iskrive pogovore imam z mojo Neli. Ko ima občutek, da mi bo povedala nekaj takšnega, zaradi česar bi lahko bila žalostna, mi reče: »Ti bom povedala, ampak moraš biti Kung fu tigrica«, kar pomeni, da moram biti močna in ne smem jokati. In kaj mi nato pove? »Že nekaj časa vem, da ni zobne vile, ampak ti nisem hotela povedati.« Ob takšnih trenutkih se mi smeje srce. Moja Neli. Besede lahko ostro bičajo. Lahko naredijo nepopravljivo škodo. Lahko odkrijejo streho nad domom in zanetijo ogenj. Besede lahko mehko pobožajo. Lahko zašijejo srajčico in pripeljejo sončne dni. Na koncu štejejo dejanja. Šteje deček, ki je sedel poleg starega moža. Štejejo prijatelji, ki so prišli popravit streho in pogasti požar. Šteje večerni nasmeh, preden z bosimi nogami najdeš zavetje počitka in šteje zadnji košček čokolade s sporočilom, da je ostal zate. Šteje mamin klic, da razume, da ne boš prišel, in prijateljičino sporočilo, da je igračo že zamenjala za drugo. In šteje nasmeh otroka, ko mu to poveš. Vi mi večkrat pomagate, da grem skozi. Da se izvijem skozi moje veliko mesto v moje manjše in pustim sledi misli. Za to sem vam hvaležna. Ker lahko sedim z vami na tisti klopi. In ker vi, tolikokrat, sedite z menoj. In mi pomagate jokati.