Pesnik, ki je v prejšnjih zbirkah pogumno eksperimentiral s skrajnimi možnostmi jezika, raziskoval pomensko in zvočno razsežnost besed ter jih celo razgrajeval na posamezne glasove, po drugi strani pa se nagibal k urejeni, simetrični kompoziciji zbirk, se je v zadnjem času posvetil nasprotni skrajnosti angažirani, socialno obarvani poeziji. Angažirana poezija in larpurlartistična poezija sta na prvi pogled povsem nasprotna pola, kljub temu pa imata skupno značilnost, ne pristajata na kompromisarsko povprečnost, na iskanje srednje, že uhojene poti (Iz svetlobe v senco./ Iz sence v svetlobo./ Mezzo, mezzo...). Tako je mogoče videti neko vsaj formalno vzporednico med Frbežarjevim inovativnim razčlenjevanjem jezika in njegovo kritično analizo sodobnega slovenskega trenutka, pri čemer ostro biča tako politično kot osebno ozkost ter samozadovoljnost. V ekstatično bombastičnem ciklusu Slovenske variante I, II, III se povsem jasno razkrije, da je mogoče med seboj križati celo strastno angažiranost in skrajno jezikovna igro (...so farbenblind in vbogcih vidijo bogove in vsočloveku odpadne rezervne dele za domovinske posle in potrebe...). V mnogih temah se dotika aktualističnih problemov, parodira časopisne pisarije, neusmiljeno se posmehuje provincialnosti, majhnosti, nekomunikativnosti, zapečkarstvu, skupinskim obredom (na primer v pesmih z zgovornimi naslovi: Zastave, Še pomnite, tovariši, Praznična), skratka vsemu, kar se mu zdi v sodobnem slovenskem vsakdanu zgrešeno.