José Eugenio je meril razsežnost modrega rokava, čutil je zrcalo, ki mu je polagoma razodevalo hrbet in mu, spet stoje pred njegovimi očmi, spet naklonilo telo. Med obema zrcaloma, ko raztresen ali nepotrpežljiv ni in ni ujel svoje podobe, je njegov pogled preskakoval z raznoterosti tkanin in kovine, ki ga je obsipala z odsevi, potegavščinami, opravičili, na nepretrgano modrino valjev, ki so pridajali njegovemu telesu nekaj somernosti in uravnanost, namreč uravnanost telovadbe, mečevanja in strogega postroja topniškega telesa. Baskovska volja, iskanje novega smotra, odkar je osirotel, pa odločitev za matematiko, ta pod pritiskom Alberta Olaye, so ga pripeljali do študija tehnike. Ob diplomski nalogi, Triangulacija province Matanzas, mu je eden od profesorjev predočil prednosti tovrstnih meritev v vojaški službi. Na naslednjem sprejemnem izpitu za prihodnje častnike rojevajoče se republike je bil številka ena, kajti najtežji del teh izpitov je bila matematika, ker pa je bil sam že inženir, je zlahka prekosil pasti izpitnih odborov, ki so od nepriporočenih neizprosno terjali evklidskih veščin. Španska kri v njem je zavračala to besedo, priporočilo, ki je tako po okusu žalivrednih prekmorcev. Rad se je vrgel v gmoto naključnosti, da bi ga zmaga presenetila, potem ko se je gnal kot kak spokornik in se sam ostro bičal, čeprav mu je njegova skrivna postava prišepetavala nezadržno tolmačenje stekanja ljudi in položajev. Priporočiti se, to pač, to je bilo zanj kot prošnja za sprejem pri Enem Edinem, priporočila pa so bila zanj tako, kot bi se preložil na druge, opustil naročeno, zapustil svoje poslanstvo, nalogo, ki so mu jo zaukazali sredi trobentanja k osedlanju in zadihanega sopenja.